Vse premalo se zavedamo, da ni tako samo po sebi umevno, da nam stvari v življenju tečejo gladko in po načrtih, ki smo jih sami naredili. Že pri čisto preprostih stvareh nam to postane jasno šele takrat, ko se nekaj zatakne. Ko na primer nekdo zboli, izgubi službo, doživi prometno nesrečo, umre ali pa se pojavijo naravne nesreče. Potresa, poplave, plazu in še marsičesa nihče ne jemlje kot nekaj, kar spada v naše življenje. Pa vendar se dogaja tudi to.

\tNavadno smo tudi premalo hvaležni za vse to, kar zmoremo in kar imamo. Vedemo se, kot da tako mora biti. In vendar je lahko tudi drugače in pogosto dejansko je drugače. Takrat nam ostaneta dve možnosti. Lahko smo na smrt nesrečni, ker nekaj ne gre tako gladko, kot bi želeli in s svojo nesrečo bremenimo vso svojo okolico. Lahko pa v tej novi situaciji poiščemo tisto, kar nam je še ostalo, kar še zmoremo in skušamo iz tega narediti najboljše. Izbrati mora človek seveda sam, tega ne more storiti nihče namesto njega.

\tPoznam invalidko, ki že dolgo let ne more hoditi, ki je v vsem odvisna od tuje pomoči. Večina ljudi, ki v vsakem trenutku lahko gredo kamor hočejo, si tega sploh ne more predstavljati. Mnogi bi bili v njeni koži zelo nesrečni in bi to svojo nesrečo dali čutiti tudi drugim. Ona pa na glas vsem pove: »Hvaležna sem, da lahko pišem. Tako sem povezana z mnogimi prijatelji po svetu. Ne morem jih fizično obiskati, vendar se mi zdi, da smo si bliže, kot če bi se videvali vsak dan. Morda prav zaradi teh pismenih vezi tudi več vemo drug o drugem in tudi bolje razumemo drug drugega, kot če bi se površno zelo pogosto srečevali. Zame je to prav poseben, zelo dragocen način komunikacije.«

\tVesela sem, kadar dobim njeno pismo. Govori mi o upanju, o tem, da človek lahko prenese veliko več, kot bi si v prvem trenutku upal pričakovati o sebi. Govori mi o tem, da je od mene odvisno, kako se v življenju spopadam s težavami, ki mi prihajajo na pot. Potrjuje staro resnico, da je vsak človek svoje sreče kovač.