V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo?

V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto.

Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo.

Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.