Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!«

\tOb vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti?

\tKo je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje.

\tVem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.