Pikniki znajo biti zelo prijetna stvar. Navadno se vse dogaja v naravi, ljudje si vzamejo čas, vse je preprosto in velik poudarek je na srečanju ljudi. Prav tega nam, ki vse prepogosto tako hitimo, vedno zelo manjka.

\tPravili so mi o bolniku, ki si je, že zelo slaboten, praktično umirajoč, zaželel, da bi priredili piknik. Domači so ga malo čudno pogledali, ker si niso mogli predstavljati, da bo to sploh zdržal. Toda on je vztrajal in zelo jasno povedal, da je piknik njegova zadnja želja. Pa to še ni bilo dovolj. Sam je tudi določil, kaj bodo pili in jedli. Za pijačo je naročil refošk iz okolice Kopra, za jed pa pršut od prav določenega kmeta, kamor je že prej pogosto hodil po pršut. Nihče si ni upal ugovarjati, čeprav do konca niso vedeli, ali misli povsem resno. Toda spoštovali so njegovo željo in odhiteli v Koper po refošk in h kmetu po pršut.

\tČez dva dni so na domačem vrtu priredili piknik. Z vremenom so imeli veliko srečo, saj tako lepega dne kot takrat že dolgo ni bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nekateri, ki so bili povabljeni pa so se opravičili, da ne morejo, ker so zadržani z raznimi drugimi opravili. Morda so se bali srečanja s hudo bolnim in niso vedeli, kako naj bi se ob njem vedli. Saj poznamo takšne izgovore.

\tPiknik je minil lepo. Bolniku so pripravili udoben naslanjač in vsi udeleženci piknika so prišli k njemu in se je z vsemi pogovarjal. Videti je bil srečen, čeprav je bil dan zanj zelo naporen. Zvečer je bil na smrt utrujen in je lahko samo še zaspal. Naslednji dan proti večeru je mirno umrl.

\tTa zgodba se mi zdi nepopisno lepa. Lepo, da so svojci slišali njegovo željo in mu jo izpolnili, čeprav se jim je zdela nenavadna. Saj tudi prej niso prav pogosto prirejali piknika. Lepo, da je imel bolnik lahko okrog sebe zbrane ljudi, s katerimi je bil povezan in se je od njih lahko poslovil na ta način. Ob tem me prešine misel, kako lepo bi bilo, da bi tudi jaz imela okrog sebe ljudi, ki bi me hoteli in znali slišati, ko bom umirala.