Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš.

\tTakole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem ,zdaj je tako in pika'. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala na dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.«

\tPomislila sem na številne ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obrnjeno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva do kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod.

\tNikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora vsak narediti sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res laže postaviti piko in opustiti vse napore, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak izmed nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so za nas potem velikokrat drugi krivi.

\tKo se poslavljamo, vedno znova slišimo koga reči: »Ostani tak, kot si.« To naj bi veljalo za poklon. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«