Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.«

\tAli se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves trud.

\tSocialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti.

\tPovsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v svojem aktivnem življenju tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti dejavna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.«

\tDva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je nenehno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.