Če na cestah ne bi bilo smerokazov, kje moramo hoditi, se voziti, če hočemo priti v neki kraj, bi bila verjetno prava zmeda. Spominjam se take situacije nekje v Prekmurju, v katerem je bila okrog nas sama ravnina, na križišču pa nobene table z napisom, kam vodijo poti. Vozili smo se in vozili, pa nazadnje ugotovili, da smo prišli nazaj na staro križišče. Še huje bi bilo seveda, če bi zašli na kakšno pot, ki bi se nekje končala, pa ne bi bilo niti prostora za obračanje avtomobila.

\tSmerokazi pa niso potrebni samo na cesti, ampak tudi v številnih drugih situacijah. Lahko so nam v veliko pomoč, če jih znamo videti in se ob njih pravilno odločati. V bistvu je lahko vsak človek na svoj način smerokaz za sočloveka, tudi če se tega niti prav ne zaveda. Seveda pa želijo biti starši še poseben smerokaz svojim otrokom, ki odhajajo v življenje. Radi bi jim s posredovanjem svojih življenjskih izkušenj prihranili marsikatero bridko razočaranje. Zakaj bi morali ponavljati njihove napake, ko jim vendar lahko pokažejo pot, ki vodi bolj naravnost, brez bolečih ovinkov? Pa seveda ne gre tako preprosto.

\tVečkrat mi prihaja na misel prav to, kje stoji pravi smerokaz. Ne na sredi ceste. Smerokaz je vedno ob cesti. Seveda, če bi stal sredi ceste, bi se popotnik ali voznik moral zaleteti vanj in to ne bi bilo dobro. Tako pa je ob cesti in od popotnika je odvisno, ali ga vidi in upošteva ali ne. Nič, prav nič se ne vsiljuje. Tako mora biti popotnik pri hoji ali vožnji z avtomobilom veliko pazljivejši, da mu kaj ne uide.

\tPrav tega, da smerokaz vedno stoji ob cesti, nikoli sredi nje, bi se morali zavedati takrat, ko se nam zdi, da je treba nekoga, ki nam je blizu, na vsak način napotiti v določeno smer in nikamor drugam. Ničesar ne moremo na silo. Tudi če poskušamo, nima pravega učinka. Vsak mora sam delati korake, vsak se mora sam odločati. Smerokazi so potrebni in dragoceni. Večini ljudi so v pomoč, nekaterim pa tudi ne. Sprejeti to je vedno težko, še posebno če gre za ljudi, ki so nam blizu.