Kako se na Slovenskem odzivamo na naravne katastrofe in kako jih razlagamo? Kako je bilo s tem nekoč in kako je danes? Nekatere katastrofe v preteklosti so spremenile slovensko pokrajino in njena naselja, razredčile prebivalstvo, preživele pa pahnile v revščino in trpko spraševanje, kaj je sporočilo preizkušenj za skupnost in posameznika. Opat Ivan iz Vetrinja na Koroškem je zapisal, da so leta 1338 z vzhoda prileteli roji kobilic, ki so v juliju in avgustu na Poljskem, Češkem, Ogrskem in Avstrijskem pa vse do Lombardije in Rena požrle vse, kar je vzklilo iz zemlje. Samo deset let pozneje, leta 1348, je močan sunek stresel dežele od Jadrana in Furlanije do Donave. Na Kranjskem in Koroškem je potres razdejal 26 mest, veliko cerkva in gradov, zlasti ob Dravi in Zilji. Porušeno zidovje je pokopalo ljudi in živino. Treslo se je 40 dni. Najhuje je bilo v Ziljski dolini, ko je eden izmed sunkov razklal goro Dobrač, pokopal sedemnajst vasi, zajezil reko Ziljo, potem pa so narasle vode potopile še deset naselij. Največ mrtvih je obležalo pod ruševinami Beljaka. Že leto zatem je udarila kuga in pomorila dve tretjini evropskega prebivalstva. Tistega leta je Boccaccio ustvaril Dekamerona, zbirko, v kateri je sto novel. Leta 1471 so Turki prvič pridrli v Ljubljano, porušili cerkev sv. Petra, nato pa pustošili in zasužnjevali še sto trideset let. Sredi beneških vojn, leta 1511, je silovit potres v Ljubljani zrušil osem mestnih stolpov in obzidje, podrl cerkve, samostane in druge zidane zgradbe in spremenil v ruševine večino tedanjih gradov; to je podobo slovenske krajine popolnoma spremenilo. V Idrijco je zgrmel del Kobalove planine, da je zajezila reko ter poplavila rudnik in mesto. Zadnja velika kuga, ki je izbruhnila leta 1644, je samo na širšem območju Celja pomorila več kot 10.000 ljudi.

Prvi odziv nekoč in v začetku tega meseca, ko so deroče reke pustošile po Sloveniji, je bil enak: nesebična solidarnost. Ljudje so pomagali drug drugemu, oblasti so opravile svojo državniško dolžnost. Ozadje kataklizme so letos pojasnjevali vremenoslovci, hidrologi, urbanisti, gradbeniki in seveda politiki. Javnost pa se je v nasprotju s stališčem v preteklosti popolnoma odrekla duhovni razsežnosti kataklizme. V medijih so dobili mesto psihologi, sociologi in terapevti, vendar vsi ti ne morejo odstreti duhovnega sporočila. Vse razlage so ostale na površini, kajti psiha ni naše najgloblje bistvo. Z Jungom bi lahko rekli, da nas je kolektivno nezavedno opozorilo na naš napuh in odsotnost elementarne ponižnosti, zato smo v strahu, da bi se morali spremeniti, ignorirali Boga, ga zamolčali v sebi in javno, s tem pa se odmaknili od pravega zaporedja vprašanj.