Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo.

To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja.

Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.«

Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.