Eden najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V obdobju, ki omalovažuje ta občutek, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, upovedena s podobami ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamujeta podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju so odpravljene številne razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti se zrušijo, da zmoremo uzreti drugega.

Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel s podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega.

***

Videl sem Ga

spal je na klopi

z glavo položeno

na plastično vrečko

plašč na njem je bil škrlaten

podoben stari krpi za čevlje

na glavi je imel kapo z naušniki

na rokah vijoličaste rokavice

iz katerih je štrlel prst

kazalec in tisti drugi

(pozabil sem kako se mu reče)

videl sem ga v parku

med golimi drevesi

privezanimi h količku

pločevinko od piva

in vložkom obešenim

na šipkov grm

oblečen v tri puloverje

črnega belega in zelenega

(ampak vsi so zbledeli)

je spal mirno kakor otrok

začutil sem v svojem srcu

(nisem pomislil ampak začutil)

da je to Jezusov

namestnik na zemlji

mogoče pa celo sam Sin Človekov

hotel sem se ga dotakniti

in ga vprašati

ali si ti Peter?

toda zgrabila me je

velika zadrega

in onemel sem

obraz je imel pogreznjen

v kosme rdeče brade

hotel sem ga zbuditi

in ga še enkrat vprašati

kaj je resnica

sklonil sem se nadenj

in zavohal slabo sapo

iz ustne votline

pa vendar mi je nekaj pravilo

da je to Sin Človekov

odprl je oči

in me pogledal

spoznal sem da ve vse

odhajal sem zmeden

oddaljeval sem se

bežal

doma sem si umil roke