Kako si? je vprašanje, na katero le stežka odgovorim. Že za to, da naredim pregled čustev, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se spomnim še dnevnih novic, se zavem, da se je na svetu, na katerem se tudi ta hip, pri belem dnevu, dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre,« a v obeh primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino.

Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ne gre, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. Pa vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku.

Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane previdnosti, ki podre vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – toda oboje s pogledom na drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je vprašanje, "kdo smo", zamenjalo vprašanje, "kaj smo". In to, kar smo v obdobju izvotljenega porabništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike, v najboljšem primeru vzbuja tesnobo.

Vprašanje: »Kako si?« doživljam kot zadnji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali plava med nebom in zemljo kot nekdo, ki se ne znajde več? Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, v katerem se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in se vzpostavlja področje samo človeškega. To določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse enako. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni.

Ni tako pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izbojevati, zadrega zaradi predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.