Staram se. Se mi zdi.

Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi govorijo, da sem se spremenil. Tisti najbolj predrzni in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem grd in debel!

Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. Kar takole, na prvi pogled ali prvo uho, zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis … Zrel za kakšno »ustanovo«… Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. Kar pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja šansa. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!«

Žena pravi, da se umirjam. Ampak ona je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar ona imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati se za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne reči. Sploh, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic.

Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel zgolj to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primerjavi z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo, pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: Ah, daj no! ... dosežeš raven, ki ji priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!