Kako pomembna je pripadnost neki skupnosti, sem zmeraj znova doživljaja pri umirajočih bolnikih. Nekje v iskanju smisla življenja, so zmeraj znova iskali tudi kakšen je bil njihov odnos do Boga, kam v tej svoji veri pripadajo. Mnogi so po sprejemu zakramentov zacveteli, se umirili, sprejeli svojo minljivost, občutili, da je z njimi ena velika skupnost, ki moli za njih.

Ob srečanju in življenju med drugimi kristjani – pravoslavnimi in protestanti – sem zmeraj čutila, kako smo v Kristusu eno, kako smo v veri in ljubezni povezani, a vendar v naši človeški razdeljenosti še vedno na nasprotnih bregovih. Sprejeti Katoliško Cerkev za MOJO cerkev, pa ni bilo vedno lahko… posebej, ko so se začeli v medijih pojavljati kot vihar posnetki in obtožbe MOJE Cerkve zaradi pedofilije… Takrat je bilo težko poslušati obtožbe in že s svojo pojavo pokazati, da tudi ti pripadaš tej »grešni« skupnosti… Vendar vedno sem vedela in to se je tudi pokazalo, kako je milost večja od vsakega greha! Takšen izziv me je še bolj utrdil v pripadnosti MOI Cerkvi, ki je daleč več kot le zunanja skupnost katoličanov.

Kot pravi nadškof Turnšek: Vsaka skupnost v kateri se ljudje povezujejo v ljubezni, je Božja podoba.. Zmeraj znova smo povabljeni, da kristjani živimo preroško bratstvo ali sestrstvo sredi današnjega sveta. Ko razmišljam o takšni skupnosti, se sprašujem:

Kako gledam drugega brata ali sestro? Ali samo s telesnimi očmi? Informacije telesnih oči moram namreč v želji po pravem spoznanju in sožitju posredovati duši. Duša po to podobo posreduje duhu, kjer gleda vse osebe skozi Očetovo ljubezen. Drugega prav vidim šele, če za znam gledati z Očetovo ljubeznijo. Samo tako nastaja prava skupnost bratov in sester.