Neki deček si je nadvse želel igrati v šolskem orkestru. Ko se je nekega dne vrnil iz šole in vprašal starše, ali bi mu kupili instrument in mu dovolili, da se vpiše v šolski orkester, niso rekli ne da ne ne, ampak da morajo o tem še premisliti. Končno glasbilo nekaj stane, oni pa ne vedo, ali bo sin pri igranju vztrajal. Tudi čez dva dni še ni dobil odgovora, zato je deček ponovil prošnjo. Toda starši so ravnali enako kakor prvič.

Naslednji dan se je na poti domov ustavil v trgovini z glasbili, da bi si jih ogledal. V oči mu je takoj padla lepa, sijoča trobenta. Ni bila nova, vendar je bila lepo ohranjena. Prav take si je želel. Pri večerji je dejal staršem: »Na poti iz šole sem šel v trgovino z glasbili in videl lepo rabljeno trobento, kakršno si želim. Ni draga.« Oče je dejal: »Mislim, da je bolje, da si gremo ogledat to trobento, sicer ne bo konca sitnarjenju.« Drugi dan je šel deček s starši v trgovino in kupili so mu trobento.

Vpisal se je v šolski orkester, igral v njem vso srednjo šolo in ko je maturiral, je nadaljeval študij na glasbeni akademiji. Ko jo je končal, je postal učitelj glasbenega pouka. Samo ugibamo lahko, kako drugačno bi bilo njegovo življenje, če mu starši takrat ne bi kupili trobente.

Sveto pismo nas uči, da nas podobno, kakor nam starši želijo najboljše in nam dajo to, kar jih prosimo, uslišuje nebeški Oče. Včasih ga prosimo za kakšno stvar samo enkrat. S tem pokažemo nepotrpežljivost in nevztrajnost. Ko prosimo Boga, želimo, da nam pritrdilno odgovori in da nam odgovori takoj. Jezus pa nas uči, da moramo »stalno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).

Najbrž Bog želi, da dlje časa prosimo in tako pokažemo svojo resnost. Ali to pomeni, da nas bo vedno uslišal in nam naklonil tisto, za kar ga prosimo? Iz izkušnje vemo, da ne vedno in da nas ne usliši tako, kakor bi radi. Vendar moramo zaupati, da nas Bog ljubi in nam nakloni le tisto, kar je za nas dobro.

Mogoče smo si kot otroci želeli kakšno posebno igračo, domačo žival ali novo kolo. Če smo si kaj res želeli, staršem nismo rekli samo enkrat ali jih samo enkrat prosili, ampak smo stalno moledovali. Tako naj bo tudi z našo molitvijo. Nikoli ne obupajmo, ampak vztrajajmo v njej. Molitev je ključ jutra in zapah večera, je rekel Mahtama Gandi.