Na pravi strani

"Konstantno je treba gledati državi pod prste, ne glede na to ali je leva, zelena, rumena, rdeča ali desna"

Javno življenje se po dobrem letu dni ponovno odpira. Za nami so trije t.i. lockdowni, zaprtje meja, prepoved prehajanja občin in regij, pol leta policijske ure, prepoved druženja v javnem prostoru in prepoved mirnih shodov z namenom javnega izražanja političnega mnenja. Slednje je bilo z vladnim odlokom prepovedano od meseca marca lani do preteklega tedna. Če nam je bila v imenu javnega zdravja svoboda gibanja nepričakovano onemogočena, zdaj pa se nam po malem vrača, se nam na horizontu že izrisuje pogojevanje te pravice v povezavi s cepljenjem proti bolezni covid 19. Bomo kmalu imeli cepilne potne liste?  Nam bodo slednji vrnili izgubljeno svobodo? Ali bodo ogrozili temeljne človekove pravice in vodili do diskriminacije? Kdaj bodo PCR testi brezplačni in bodo predstavljali "vstopnico" v normalno življenje vsem pod enakimi pogoji? Kakšna bo cena nove svobode? Bi morali v javnosti bolj glasno naslavljati problem erozije človekovih pravic, nespoštovanje ustave in zaton vladavine prava ter demokracije? Spomnimo na 32. člen slovenske ustave, ki pravi:

Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.

Tudi pravica do zbiranja je temeljna človekova pravica, ki bistveno omogoča demokratično delovanje družbe, pa vendar je bila prebivalcem Slovenije, s strani oblasti, za več kot leto dni odvzeta.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo in to oblast ljudstvo lahko izvršuje tudi preko t.i. institutov neposredne demokracije in v bistvu tega ni mogoče kar a priori omejiti.

Poudarja direktor Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Aleš Završnik. Tudi sicer različni strokovnjaki in intelektualci že leto dni opozarjajo, da morajo biti ukrepi za zajezitev epidemije strokovni in ne politični. Pri Pravni mreži za varstvo demokracije so na podlagi pravice do dostopa do javnih informacij, vlado zaprosili, da jim predoči dognanja za sprejemanje ukrepov, pravi Anuška Podvršič.

Te dokumetacije nam niso posredovali, zato smo zaprosili tudi epidemiološki kolegij na NIJZ, pa so nam ravno tako izdali odklonilno odločbo, uspeli smo dobiti samo zapisnike strokovne skupine za covid pri ministrstvu za zdravje, iz katerih pa izhaja, da o nekaterih ukrepih sploh niso odločali, sploh pa niso o tem odločali tedensko.

Sogovornica dodaja, da »zato ne moremo vedeti ali so ukrepi sorazmerni, če ne poznamo ozadja in nimamo dostopa do informacij, ki so javnega značaja«

Nekdanja informacijska pooblaščenka in pravnica Nataša Pirc Musar pa opozarja na to, da morajo biti vsi ukrepi začasni in da se na njih »nikakor in nikoli ne smemo navaditi«

Veste, v takšni situaciji bi človek v razvitih demokracijah pričakoval več ne samo razumevanja ampak tudi znanja s področja človekovih pravic. Večkrat sem že kritično povedala, da razumem, da je Slovenija v nezavidljivi situaciji, tako kot vse države po svetu, ampak če določenega področja strokovnjaki z ministrstev ne poznajo dovolj dobro, dejte lepo vas prosim vsaj vprašat, če česa ne veste!

"Pri pritiskih na medije gre za metode nasilnežev. Bolj kot pritiskaš na nekoga, bolj upaš, da bo ta nekdo utihnil"

Beležimo že več kot sto dni, odkar Slovenska tiskovna agencija deluje in opravlja svojo pomembno javno funkcijo brez plačila vlade, ki jo k financiranju sicer zavezuje zakon. Kako dolgo bo še tako, ostaja uganka. Kot opozarjajo naši strokovnjaki, pa tudi mednarodne institucije, gre pri definanciranju za nedopustne politične pritiske. Ne gre pozabiti, da je STA nepogrešljiva informacijska baza za vse ostale slovenske medije. Da je medijska svoboda in pravica do obveščenosti, pod velikim udarom in da se dnevno vrstijo napadi na novinarke in novinarje, poročajo tudi ugledni mednarodni mediji kot so Der Spiegel, Politico, The Guardian in The New York Times.

Dejansko gre za poskus utišati kritične glasove, ki so za neko demokratično družbo ključnega pomena in zato, da se nekako ta vladna resnica, ki je edina zveličavna prikazuje tudi kot edina možna resnica.

Poudarja predsednica Društva novinarjev Slovenije, Petra Lesjak Tušek. Da gre za ustrahovanje pa meni odvetnica, nekoč dolgoletna novinarka in televizijska voditeljica, Nataša Pirc Musar.

Bolj kot pritiskaš na nekoga, bolj upaš, da bo ta nekdo utihnil, jaz rečem, da se določenim posameznikom skuša nataknit nagobčnik.

Mihael Šuštaršič, novinar in urednik STA, pravi, da s kolegi samo čakajo, da se znajdejo na Zavodu za zaposlovanje in da je v ozadju želja po diskreditaciji novinarstva kot takšnega.

Namen tega je zasejati dvom v to, da si kredibilen. Gremo v smeri, ko pijanec pretepa svojo ženo in otroke, ob tem pa se zmeraj najde nekdo, ki reče: ja, zakaj pa ni bila tiho, zakaj ga je pa izzivala. Nekako v tej smeri se premikamo.

Na napade na medijsko svobodo v Sloveniji vse bolj opozarjajo tudi mednarodni mediji. Nikolaus Neumaier, novinar ugledne nemške javne televizije ARD, je za Televizijo Slovenija povedal:

Sprašujemo se ali gre za novega Orbana. Šokirani smo, ko beremo zapise na tviterju. To, da se premier bojuje proti novinarjem, je nekaj novega. Tega v Nemčiji ne poznamo.

Problematiko pritiskov na uredniško neodvisnost javnih medijev in finančno destabilizacijo, pa je pod drobnogled vzel tudi evropski parlament. Spomnimo na razpravo skupine evropskih poslancev za spremljanje demokracije in človekovih pravic, kjer je slovenski premier s svojim nastopom poskrbel za še enega v nizu mednarodnih medijskih škandalov. Bruseljski dopisnik časopisa Delo, Peter Žerjavič, ki je bil tudi sam tarča grobega napada s strani vladnega funkcionarja, pravi, da gre za brutalno obračunavanje premiera z našimi in tujimi tako novinarji kot politiki in strokovnjaki.

To je bil res eden bolj bizarnih, da ne rečem grotesknih nastopov, kljub svoji strašljivi dimenziji. Seveda so bili vsi osupli;  politiki, evropski poslanci vseh barv, še nekaj dni smo potem poslušali, da česa takega še niso videli.

Nasilje nad ženskami je najpogosteje kršena človekova pravica

Potem, ko je Turčija pred tremi dnevi odstopila od carigrajske konvencije, mednarodno zavezujočega dokumenta, ki ga je podpisalo 45 držav in Evropska unija,  in ki od podpisnic zahteva, da uvedejo pravni okvir za zaščito žensk pred nasiljem, se vrstijo protesti in odzivi ogorčenja s strani EU. Od istoimenske konvencije odstopa tudi Poljska, ki si po mnenju tamkajšnje vodje civilne iniciative Stavka žensk, Marte Lempart, prizadeva, da bi k odstopu pristopile tudi nekatere druge evropske države. Spomnimo, da je pred časom poljski pravosodni minister Zbigniew Ziobro Sloveniji poslal pismo, v katerem je preverjal, ali bi se pridružila Poljski pri odstopu od carigrajske konvencije. Na Poljskem, kjer se je položaj žensk v času aktualne desno konzervativne vlade, drastično poslabšal, ženske v zadnjih mesecih množično protestirajo. Ne le, da je vlada Jaroslawa Kaczynskega skoraj v celoti prepovedala splav, po besedah novinarke, dopisnice RTV Slovenija ter dobre poznavalke tamkajšnjih razmer, Polone Fijavž, se na Poljskem pripravlja celo zakonodaja, ki bo prepovedala ločitve.

Poljska sproža regionalno pobudo za države srednje in vzhodne Evropa, s katero želi poveličevati tradicionalno družino, hkrati pa so začeli s pripravami na prepoved ločitve. Sprva naj bi uvedli delno prepoved ločitve, ki predvideva, da naj bi od vloge za ločitev do ločitve preteklo nekaj let, potem pa naj bi uvedli popolno prepoved ločitve.

Da se tovrstni "trendi" dogajajo v času, v katerem se vrstijo težnje po retradicionalizaciji družbe, v času v katerem beležimo drastičen porast nasilja v družini, ne preseneča.

Družba postaja vedno bolj patriarhalna, ženske postajajo običajne kante za smeti, na katere se lahko obesi vsak tvit in vsaka nesramnost in to se sigurno prenaša v zasebne domove. Z veliko gotovostjo lahko trdim, da obstaja povezava med femicidi in retradicionalizacijo ter poniževanjem žensk.

Pravi red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo v Ljubljani, ki poudarja, da je nasilje velik družbeni problem. Če pogledamo kaj o nasilju pravijo statistični podatki, ki zajemajo le tisti delež nasilja, ki je uradno prijavljen, lahko vidimo, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Vsaka druga ženska je doživela nasilje tudi v zadnjih 12. mesecih, ki se je po ocenah nevladnih organizacij povečalo za 9 odstotkov. V preteklem letu se je v Sloveniji zgodilo za 53 odstotkov več umorov. Pri vseh je šlo za predhodno družinsko ali intimnopartnersko nasilje. Potem, ko so v Društvu SOS telefon odprli 24-urno linijo za pomoč žrtvam nasilja, se je število klicev povečalo za 50 odstotkov. Navedeno so številke, za katerimi se skrivajo resnične, tragične zgodbe, razlogi za nasilje pa so kompleksni in koreninijo v neenakosti med spoli, v patriarhalnih družbeno kulturnih vzorcih, ki predvidevajo podrejenost žensk ter posledično visoki stopnji strpnosti do nasilja. Da je visoka strpnost do nasilja in nizka stopnja senzibiliziranosti tako posameznikov kot institucij v Sloveniji velik problem, opozarja dr. Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ljudje bistveno hitreje reagiramo na neko nasilje, ki se zgodi s strani neznancev, medtem ko pa v družinah, ki jih poznamo, pa četudi vemo, da se nekaj dogaja, bistveno težje reagiramo, razumemo to kot konflikte, v kar naj se ne vmešavamo. Družine še vedno razumemo kot neke svete celice, kamor naj ne vstopamo.

Pojasnjuje dr. Jasna Podreka in dodaja, da so najhujša kazniva dejanja s strani povzročitelja ponavadi napovedana in da tako žrtev sama kot okolica njegovih groženj preprosto ne jemlje dovolj resno. Tudi sicer je prijav nasilja malo. Iz številnih sodnih spisov pa je razvidno, da večina bližnjih oseb žrtve nasilja; sorodniki, prijatelji, sosedi, za nasilje zelo dobro vedo, a ne ukrepajo. Ljudje po navadi reagirajo takrat, ko nasilnež moti njihov mir, še pove sogovornica. Žrtve same pa v povprečju prvič spregovorijo šele po sedmih letih nasilja. Manj kot 10 odstotkov jih pokliče policijo. Kar 70 odstotkov jih nikoli ne poišče nikakršne pomoči. Treba je poudariti tudi, da nasilje ne izbira starosti. Pogosto se prične zelo zgodaj.

Saj se spomnimo že iz naših osnovnošolskih let, da so fantje otipavali deklice kar tako po hodnikih (...) Odrasli, učitelji pa so večinoma vedenje minimalizirali, češ, saj jo je samo za zadnjico malo prijel, saj je samo sošolec, saj ni nič takega. Tudi danes vidimo, da v šolah učitelji skoraj ne reagirajo na takšna vedenja dečkov in nekako deklicam sporočajo, da sej nič takega in naj ne komplicira.

Kot poudarja mag. Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, je nasilje normalizirano do te stopnje, da se ga pogosto niti ne zavedamo.

V sklopu pričevanj #jaztudi, ki smo jih prejeli, se zelo jasno izrisuje vzorec, da do spolnega nadlegovanja in nasilja pogosto prihaja v zgodnjem otroštvu oziroma mladosti in da sama žrtev ne ve kaj se ji dogaja.

O tem, da ozaveščenost kljub težnjam po retradicionalizaciji družbe, vendarle počasi raste, pa pričajo gibanja, ki so družbo preplavila vzadnjih nekaj letih. Če smo na eni strani priče porastu mizoginije in sovražnega govora uperjenega v ženske, lahko po drugi strani opazujemo vse večjo opolnomočenost žensk, ki so prvič v zgodovini spregovorile o spolnem nadlegovanju in nasilju. Gibanju #metoo, ki je pred tremi leti preplavilo svet, zdaj sledijo posamična regijska gibanja, ki dajejo glas žrtvam in razkrivajo nasilje. V Sloveniji že nekaj časa poteka kampanja #jaztudi, s katero so zbrali že več kot dvesto pričevanj ter gibanje #nisisama v sklopu katerega slovenske gledališke igralke in igralci berejo izpovedi žrtev spolnega nasilja.

Katerim temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam smo se odpovedali v imenu epidemije in katerim se nam ne bi bilo treba odpovedati?

Leto je naokrog, odkar so v sosednji Italiji odkrili prvega človeka, okuženega z novim koronavirusom. V samo nekaj tednih se nam je življenje obrnilo na glavo. V prejšnjem letu smo izgubili tudi vrsto temeljnih svoboščin, ki so se nam prej zdele popolnoma samoumevne. Policijsko uro imamo že štiri mesece, odvzeta nam je pravica do gibanja, pravica do izražanja, na udaru sta tudi pravica do obveščenosti in svobode medijev, če naštejemo le najpomembnejše. Priče smo lokalni in globalni eroziji osnovnih človekovih pravic in zmanjšanju demokratičnih meril naše družbe.

V prejšnjem letu nam je država odrekla, tako rekoč suspendirala številne pravice. Določila je, kje se lahko gibamo in kje ne, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne in s kom se lahko družimo in s kom ne. Država je tudi določila, da je prepovedano zbiranje z namenom protestiranja ali izražanja mnenj. A glede na zahteve mednarodnega prava se temu ne bi smeli odreči. Država nam te pravice ne bi smela vzeti.

Tako pravi Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija, in dodaja, da mora država v epidemiji za zavarovanje javnega zdravja treba sicer sprejeti  omejevalne ukrepe, ampak pri tem nima popolnoma prostih rok in nima dovoljenja, da potepta mednarodne standarde človekovih pravic. Skrb vzbuja tudi vse večja militarizacija policije.

Navzočnost policije, kot na primer na Metelkovi, ali ustavljanje mimoidočih in popisovanje oseb, ki niti niso na protestu, identifikacija ljudi, vse to je zagotovo  nadlegovanje in ustrahovanje in ima namen odvrniti ljudi od pravice do mirnega zbiranja, protestiranja in izražanja svojega mnenja.

V demokratičnih družbah smo navajeni, da je policija servis javnosti in družbe in ne bi smela nadlegovati državljana pri izvajanju in uresničevanju njegovih temeljnih pravic, še dodaja sogovornica. Vrstijo se tudi napadi na svobodo medijev in pravico do obveščenosti.

Če vse skupaj sešteješ ugotoviš, da je pod resnim pritiskom pravica do svobodnega življenja. Skratka, da je prišlo do načetja elementarnih svoboščin. To na čemer demokratični razvoj katerekoli skupnosti temelji in tukaj lahko govorimo o resni krizi.

Tako je mnenje novinarja časopisa Dnevnik Ervina Hladnika Milharčiča, ki opozarja na kratenje pravice do svobodnega izražanja.

Ob tem, samo še en moment, ki pa zares vzbuja skrb - mislim svoboda izražanja je nekaj, kar si v vsakem trenutku lahko vzameš, ni možno, da bi ti lahko nekdo absolutno zaprl gobec in ti prepovedal, da kaj rečeš - dokler med tabo in to svobodo niso policijske enote v viteški opravi, ki izražanje političnih ali kakšnih drugih nazorov razumejo kot grožnjo proti kateri lahko dvignejo ščite in pendrek.  Mislim, da smo priča revolucionarnim spremembam družbe, ki jih izvaja ena politična stranka reprezentirana v parlamentu z zelo jasno izraženim programom. Mislim, da smo zadnje leto bili priča desni revoluciji političnega in družbenega sistema.