Marta Jerebič v komentarju razmišlja o tem, kako so določeni elementi koalicijske pogodbe zgolj provokacija. Dodaja, da se katoličani na določene provokacije te vlade sploh ne bi smeli odzivati.

Poslovil se je velik Slovenec, Boris Pahor. Bil je človek na prepihu. Slovenec na prepihu. Član slovenskega naroda, zgodovinsko na neprestanem prepihu, ki so ga v zadnjem stoletju prizadeli fašizem, nacizem in komunizem, kar je ta prepih še potrojilo. Pahorjevo življenje, kot življenja mnogih drugih, je bilo zaznamovano z vsemi travmami, ki so v tem času prizadele Slovence. Ob njegovem odhodu v večnost lahko rečemo, da je umrl velik Slovenec, prepričan demokrat in za duhovno plemenitost zavzet človek.

Naš pogled je pripravil Alen Salihović. 

V nedeljo zvečer me je pretresel ogled dokumentarnega filma Bitka za Kijev, vojnega dopisnika RTV Slovenija Valentina Areha. Na njemu lasten način je skupaj s snemalci gledalcu približal trpljenje preprostih, nič krivih ukrajinskih ljudi, na katere se je v onemoglosti svoje zavedenosti spravil vsa gnev ruske vojne pošasti, katere osnovni gradnik so spet navadni ljudje, mladi fantje, na silo in zavedeni potisnjeni v morijo. 

Vlada v odhajanju je kot eno svojih zadnjih dejanj razglasila današnji dan, 17. maj za Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot so zapisali, so pri tem izhajali iz civilizacijske norme, da vse povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih.

Kdaj ste nazadnje v kateremkoli mediju lahko slišali ali prebrali, kakšno je stanje v Venezueli, o kateri smo pred nekaj leti lahko poslušali, da ljudje živijo v skrajni revščini in množično bežijo iz države? Se še spomnite Jemna in pretresljivih prizorov otrok, ki na ulicah umirajo zaradi lakote? Kdaj je bilo nazadnje, razen ob obletnici začetka vojne, slišati kaj o Siriji? Da ne omenjam držav Južne Amerike in Afrike, ki je tako ali tako pozabljena celina...

Točno devet dni je že od volitev, narejene so bile mnoge analize, napisani številni komentarji, z mnogimi sem se lahko samo strinjala. Stranke reflektirajo kampanjo, tiste, ki so izpadle ali bile vržene iz vladnega sedla, si bodo morale odgovoriti na zahtevna vprašanja. Še posebej to velja za desnosredinske stranke. Težka naloga bo tudi za novo vlado skoraj samih novincev, ki so plesali ob zmagi.

Po naravnost spektakularni zmagi Gibanja Svoboda na nedeljskih parlamentarnih volitvah se marsikdo sprašuje, kaj nam to novo dejstvo zna prinesti. Pa niti ne šele po preštetju glasov, marveč že takrat, ko se je gibanje pojavilo s provokativnim imenom, kot ga nosi samo pojmovanje besede svoboda, ker je bilo postavljeno in predstavljeno kot fronta proti obstoječi oblasti, ki kot da omejuje svobodo ljudem, medijem, drugim pobudam.
Če se torej pomudite in preberete vsaj nekaj tistega, kar na Googlu najdete pod pojmom svobode – ker vam ne kanim prepisovati od tam – potem boste zlahka dojeli tudi razliko med pojmom svobode kot hrepenenju po nečem, po želji po prosti izbiri med alternativama, kar je bilo najbrž tudi vodilo vodje gibanja Robertu Golobu, ko se je spustil v to avanturo, in stanjem, v kakršnem sta se on in njegovo gibanje znašla zdaj, po volitvah.

Komentar je pripravil Jože Praprotnik (casnik.si).

V nedeljo, 24. aprila, obeležujemo Dan brez zavržene hrane. Zaskrbljujoče je, da letno na svetu zavržemo tretjino vse proizvedene hrane. S to količino bi nahranili 3 milijarde ljudi, kar je skoraj 40 % svetovne populacije. Na svetu šestina ljudi trpi lakoto in če bi to dvoje nekako uravnali, na svetu ne bi bilo lačnih. Na temo zavržene hrane je razmišljala Mirjam Judež, celoten komentar pa si lahko tudi preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Ponosna na Slovenijo

Leta 1995 sem šla prvič na Dansko.

Slovenija je bila takrat še mlada država, čez Tromostovje smo se še vozili z avti in prevladujoča barva je bila siva.