Naš pogled

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti. 

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matt-a Maher-a. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta. Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo ‘Thin places’, kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca … Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega …

Tako je svoj komentar začel Andrej Jerman, celotno besedilo pa je objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.

Volitve spomladi, jeseni, nova imena, referendumi, …

Komentirala je novinarka Tanja Dominko.

V tokratnem Našem pogledu je skozi izkušnjo doživljanja utripa v ekumenski skupnosti v francoski vasici Taizé predstavljeno, kako vse težave enkrat minejo, kako so vsi izzivi enkrat premagani. In kljub temu, da se naš svet spreminja, nekaj ostaja isto in sicer to, da je Bog tam, kjer sta ljubezen in dobrota – kot pojemo tudi v taizéjskem spevu: Ubi caritas et amor, Deus ibi est.

V novembrskih dneh imamo pogosto pred očmi grobove, ki so ob večerih preplavljeni z morjem prižganih sveč, podnevi s cvetjem … To je čas, ko se mi, ki še živimo, povežemo s svetom mrtvih, s tistimi, ki so onkraj ali kot verujemo kristjani: so pred Božjim obličjem. Obisk grobov ima tudi občestveni značaj. Kristjani so se zbirali k skupni molitvi pri grobovih mučencev, v katakombah ... Tudi slovenski prostor je dobil novo obliko občestvenih srečevanj na grobovih, ki jih desetletja ni bilo oziroma ni smelo biti. Ko je bila krvava vojna po zaslugi Kreona in njegovih veljakov končana in zmaga dobljena, je prišlo na vrsto čiščenje.

Avtor v komentarju razmišlja o tem, da je svet že daljše obdobje ujet v različne krize, ki so močno vplivale na ljudi in družbo. Odziv držav je v več primerih bil zelo pozen, del politike in nekatere interesne skupine pa posamezne krize izkoriščajo za lastne interese.

Za nami je misijonska nedelja, ki nam vsako leto znova ponuja vpogled v delo in življenje misijonarjev. Tudi oni pogosto naletijo na birokratske ovire, ki jim onemogočajo delo. V teh dneh se s podobnimi težavami ukvarjamo tudi na Radiu Ognjišče.

Odgovorni urednik Radia Ognjišče se sprašuje kaj je v ozadju odločitve agencije AKOS, ki nam zapira usta v bohinjskem kotu, kar je že drugi poseg nekega državnega organa v mesecu dni - prvi je bila odločba Zagovornika načela enakosti. “Vsak, ki Radio Ognjišče posluša več kot pet minut in dlje kot dva dni, ve, da se že dobrih sedemindvajset let trudimo za kulturen dialog, za spravo in za sožitje. Nerazumljivo in nerazumno je, da lahko koga ta drža moti do te mere, da nam maši usta, kar ugašanje oddajnika za radio pomeni v prenesenem smislu.”

O medijih, ki zamolčijo cerkvene dogodke. Pa čeprav so mednarodni, lepo obiskani in tradicionalni. Pa tudi o tem, da potrebujemo misijonarje in pogum.