Naš pogled

… Težave imam s tem, ko se pred mene kar naprej postavljajo takšni in drugačni ljudje ter me dregajo pod rebra, naj se vendarle odločim o njihovem življenju - ali sem za ali proti, ali jim nekaj dovolim ali prepovedujem … In jaz bi jim najraje zavpil: “Ali naj vam ga še prežvečim?!” …

Je prav, da smo tiho? Je prav, da nam je odvzeto temeljno poslanstvo materinstva in očetovstva, da s tem ne bi žalili čustev tistih, ki se ne identificirajo niti z enim niti z drugim spolom? Ne. Ti ljudje gotovo potrebujejo podporo in pomoč, da bodo v resnici našli svojo identiteto in ne nekaj, k čemur jih sili družba – žal po mnenju poznavalcev le zato, da oslabi moč posameznika, ki ni več del trdne družine in tako zaradi globoke negotovosti postane odličen potrošnik. Praznino je namreč treba z nečim napolniti.

Starši pa imamo neprecenljivo poslanstvo najprej do naših otrok, potem pa tudi v svetih staršev in širše v družbi. Ne živimo v zaprtih otočkih, ampak smo vsi del iste družbe in nanjo lahko vplivamo z resnico in ljubeznijo.

Rok Mihevc v Našem pogledu razmišlja o novomašnih dogajanjih, ki jih je bil kot fotograf deležen v Šiški v Ljubljani in na Krki na Dolenjskem. “Bližino duhovnika in svetega cenimo vsi, od tistih v parlamentu do zadnjega na gasilski veselici,” je ena od misli v komentarju. 

Zdaj so dolgi dnevi in veselimo se priložnosti, ki se z dolžino dneva namnožijo. Si želim, da bi imeli takšen pogled tudi ob praznikih, saj so med drugim tudi priložnost za namnožitev kreposti. Priložnost premisleka in na novo začrtanih poti ali pa rahle preusmeritve. Ali pa, če že smo na poti, ki je dobra za nas in za vse ljudi tega sveta, da ob prazniku dobimo potrditev in moč za vztrajno nadaljevanje.

Čeprav dolgo nismo imeli svoje države, smo imeli svoj dom. Kraj kjer smo se rodili, kamor smo se vračali. In če smo odšli daleč od doma, če smo ostali brez njega, smo si ga zgradili v svojih srcih. Tudi domovino smo imeli daleč pred lastno državo. Zato ob dnevu državnosti vedno pomislim na domovino …

Tako je svoje razmišljanje ob skorajšnjem dnevu državnosti začel Tone Gorjup.

Potem ko Putin v imenu Velike Rusije in priročne doktrine »zaščite Rusov izven meja Rusije« zanika ukrajinsko narodno identiteto, kulturo in jezik in njegovi vojaki ubijajo, posiljujejo in rušijo vse kar je pred njimi, je jasno, da bi Rusi zagotovo ravnali drugače, če bi njihova soseda, ki je s svojimi naravnimi danostmi za pridelavo hrane in izjemnim bogastvom rudnin postala cilj njihovega pohlepa, še imela v rokah jedrsko orožje.

Marta Jerebič v komentarju razmišlja o tem, kako so določeni elementi koalicijske pogodbe zgolj provokacija. Dodaja, da se katoličani na določene provokacije te vlade sploh ne bi smeli odzivati.

Poslovil se je velik Slovenec, Boris Pahor. Bil je človek na prepihu. Slovenec na prepihu. Član slovenskega naroda, zgodovinsko na neprestanem prepihu, ki so ga v zadnjem stoletju prizadeli fašizem, nacizem in komunizem, kar je ta prepih še potrojilo. Pahorjevo življenje, kot življenja mnogih drugih, je bilo zaznamovano z vsemi travmami, ki so v tem času prizadele Slovence. Ob njegovem odhodu v večnost lahko rečemo, da je umrl velik Slovenec, prepričan demokrat in za duhovno plemenitost zavzet človek.

Naš pogled je pripravil Alen Salihović. 

V nedeljo zvečer me je pretresel ogled dokumentarnega filma Bitka za Kijev, vojnega dopisnika RTV Slovenija Valentina Areha. Na njemu lasten način je skupaj s snemalci gledalcu približal trpljenje preprostih, nič krivih ukrajinskih ljudi, na katere se je v onemoglosti svoje zavedenosti spravil vsa gnev ruske vojne pošasti, katere osnovni gradnik so spet navadni ljudje, mladi fantje, na silo in zavedeni potisnjeni v morijo. 

Vlada v odhajanju je kot eno svojih zadnjih dejanj razglasila današnji dan, 17. maj za Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot so zapisali, so pri tem izhajali iz civilizacijske norme, da vse povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih.