Naš pogled

Kdaj ste nazadnje v kateremkoli mediju lahko slišali ali prebrali, kakšno je stanje v Venezueli, o kateri smo pred nekaj leti lahko poslušali, da ljudje živijo v skrajni revščini in množično bežijo iz države? Se še spomnite Jemna in pretresljivih prizorov otrok, ki na ulicah umirajo zaradi lakote? Kdaj je bilo nazadnje, razen ob obletnici začetka vojne, slišati kaj o Siriji? Da ne omenjam držav Južne Amerike in Afrike, ki je tako ali tako pozabljena celina...

Točno devet dni je že od volitev, narejene so bile mnoge analize, napisani številni komentarji, z mnogimi sem se lahko samo strinjala. Stranke reflektirajo kampanjo, tiste, ki so izpadle ali bile vržene iz vladnega sedla, si bodo morale odgovoriti na zahtevna vprašanja. Še posebej to velja za desnosredinske stranke. Težka naloga bo tudi za novo vlado skoraj samih novincev, ki so plesali ob zmagi.

Po naravnost spektakularni zmagi Gibanja Svoboda na nedeljskih parlamentarnih volitvah se marsikdo sprašuje, kaj nam to novo dejstvo zna prinesti. Pa niti ne šele po preštetju glasov, marveč že takrat, ko se je gibanje pojavilo s provokativnim imenom, kot ga nosi samo pojmovanje besede svoboda, ker je bilo postavljeno in predstavljeno kot fronta proti obstoječi oblasti, ki kot da omejuje svobodo ljudem, medijem, drugim pobudam.
Če se torej pomudite in preberete vsaj nekaj tistega, kar na Googlu najdete pod pojmom svobode – ker vam ne kanim prepisovati od tam – potem boste zlahka dojeli tudi razliko med pojmom svobode kot hrepenenju po nečem, po želji po prosti izbiri med alternativama, kar je bilo najbrž tudi vodilo vodje gibanja Robertu Golobu, ko se je spustil v to avanturo, in stanjem, v kakršnem sta se on in njegovo gibanje znašla zdaj, po volitvah.

Komentar je pripravil Jože Praprotnik (casnik.si).

V nedeljo, 24. aprila, obeležujemo Dan brez zavržene hrane. Zaskrbljujoče je, da letno na svetu zavržemo tretjino vse proizvedene hrane. S to količino bi nahranili 3 milijarde ljudi, kar je skoraj 40 % svetovne populacije. Na svetu šestina ljudi trpi lakoto in če bi to dvoje nekako uravnali, na svetu ne bi bilo lačnih. Na temo zavržene hrane je razmišljala Mirjam Judež, celoten komentar pa si lahko tudi preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Ponosna na Slovenijo

Leta 1995 sem šla prvič na Dansko.

Slovenija je bila takrat še mlada država, čez Tromostovje smo se še vozili z avti in prevladujoča barva je bila siva.

Verjamem, drage poslušalke in spoštovani poslušalci, da poznate pravljico o pastirčku, ki si je dolgčas na paši krajšal s tem, da je okoliške pastirje pohecal z uprizarjanjem lažnega volčjega napada na lastno čredo … Nauk zgodbe nas seveda uči, da gre osel pač le enkrat na led in temu primerno se poparjeni kolegi pastirji, ki so pastirčkovi šali “nasedli”, kot rečemo, naslednjič na njegov klic niso več odzvali ... pa naj je šlo za volčji obisk v šali ali resnici.

Naj si za trenutek sposodim nauk te zgodbe, akterje v njej nekoliko preoblečem, na mesto šale pa postavim interes … pastirci iz okoliških travnikov smo tako lahko kar vsi, vsakdanji ljudje in hkrati z njimi različne družbene strukture, ki jim pripadamo. Pastirček šaljivec naj za namen zgodbe dobi ime družbeni alarmist, volčje mesto pa dajmo političnim krilaticam, enozložnicam, nalepkam, heštegom (#) in raznim bojevitim simbolom, ki v družbi nosijo tak ali drugačen pomen …

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Medtem ko so oči sveta uprte v Ukrajino, ki je tarča agresije ruskega predsednika Putina, se v Sloveniji pripravljamo na parlamentarne volitve. A tudi vojna v državi, ki ni tako daleč stran od nas, vpliva na predvolilno dogajanje, četudi ne tako, kot bi si želele stranke na levi. Pravzaprav bi lahko rekla, da jim je precej premešala štrene, saj vse dosedanje orožje, ki so ga uporabili v napadih na premiera Janeza Janšo, s primerjavami s fašistom na čelu, kar naenkrat niso več primerne.

Ker je človek pač le človek, omejen v svojih sposobnostih, ne more biti več odgovoren do vseh in za vse. Enostavno ne zmore. Utaplja se v globalnosti, kar ga hromi, ker pač lahko s svojimi desetimi prsti zamaši le deset lukenj v sodu, medtem ko skozi ostale še vedno dere voda, svet pa mu ob tem glasno očita, naj vendar kaj naredi, saj je odgovoren …

V komentarju smo se zahvalili vsem darovalcem v 20. Pustni Sobotni iskrici.