Naš pogled

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Pogovarjajmo se.

V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.

Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

Pred vrati je vroča politična jesen z medijsko vojno, v kateri bo vladajoča stran poskušala dokazati, da je izpolnila svoje obljube, da živimo bolje kot smo pred tremi leti; da smo gospodarsko ena najuspešnejših držav; da smo si povrnili ugled v svetu in da je Slovenija danes država, ki Evropi vliva upanje, kot je pred meseci dejal premier Golob. A nekateri opozarjajo, da glede na občutno višje davčne dajatve, državljani nikakor ne občutimo boljših storitev. In še nekaj o zdravstvu, zastojih na cesti, popoplavni obnovi, reševanju Palestinskega vprašanja ...

Pred Dnevom spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga obeležujemo 24. avgusta, je avtor Jože Bartolj razmišljal o slovenski realnosti in tako različnem dojemanju pomena tega dne.

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«