Naš pogled

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.

Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.

Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.

Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.

S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.

Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da  bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.

Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.

Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.

Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.

Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? 

Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!
 

Jure Sešek je pogledal v misijone, se misijonarjem zahvalil za vse zglede, ki smo jih deležni tudi mi, ki njihovo delo občudujemo od daleč. Slišali smo radijsko slovo od misijonarja Danila Lisjaka, s katerim smo veliko sodelovali, pred tedni pa je v njegovi Ugandi sklenil svojo življenjsko pot.

Za papežem Argentincem smo dobili papeža Američana. Osebno spremljanje konklava je še bolj doživeto, če moraš pri tem kot novinar tudi sodelovati. Kaj nam Leon XIV sporoča? Petrov namestnik, ki želi biti z nami eden od vernikov in za nas tudi škof - pastir, želi, da skupaj sledimo Kristusu. Želi poslušati, graditi mostove, pozivati k miru in opozarjati na zapostavljene.

Maja Morela je v komentar vpletla svoj pogled na odzive širše javnosti ob smrti papeža Frančiška. In njegovo pozornost do nebeške Matere Marije vzela kot iztočnico za zapis o marijinem mesecu, ki se počasi začenja.

Čeprav se zdi, da sta zakon in družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujejo zakonski pari, ki si želijo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste. 

Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?

Jure Sešek je v komentarju združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki ga je preživel v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Afriška beda vsakdana in globine, danes sicer precej plitke, Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem! 

Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …

Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.

Del sveta si je nekaj mesecev nazaj veliko obetal od nove ameriške vlade. Predsednik Trump je obljubljal, da bo zelo hitro končal vojno med Rusijo in Ukrajino, vojno do katere sploh ne bi prišlo, če bi bil, tako Trump, on predsednik. Že v prvem dnevu po nastopu funkcije je podpisal vrsto izvršnih ukazov in dal vtis, da bo do zdaj neurejeni in kaotični svet uredil. Kot nam je bil simpatičen denimo ukaz, da sta spola le dva in da je treba zaustaviti neobrzdano LGTB ideologijo, pa ni ostalo le pri tem.