Ciril Zlobec je bil ena najvidnejših osebnosti slovenske književnosti, pa tudi družbenega življenja in politike, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. julija leta 1925 v Ponikvah, umrl je v Ljubljani, star 94 let. Prve pesmi je objavljal že med vojno, leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki so jo velikokrat ponatisnili. Sledile so številne druge pesniške zbirke, nagrade in priznanja. V arhivskem posnetku iz leta 1982 Ciril Zlobec, na vrhuncu moči, razmišlja o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.

Alenka Pirjevec, osemdesetletnica, se je v bogatem in raznovrstnem opusu dokazala kot igralka, animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk, mentorica, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Prav zdaj si v Slovenskem gledališkem inštitutu lahko ogledamo razstavo lutk Alenke Pirjevec z naslovom Alenka dela lutke, ki se osredotoča na avtorske projekte Alenke Pirjevec kot tudi na uprizoritve, za katere je izdelala lutke. Sledimo ji od leta 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju prvič zaživele lutke v njeni izdelavi, do 2017, ko je s predstavo Prva ljubezen zaokrožila svojo lutkovno kariero. Z Alenko Pirjevec se je leta 2015 pogovarjala Tadeja Krečič:

Dobitnica 35. kresnika za najboljši slovenski roman preteklega leta je Ana Schnabl z romanom September, ki je izšel pri založbi Beletrina. "Ana Schnabl z romanom September z bolečo natančnostjo uvida in lovljenja morastih trenutkov odziva na družinsko in partnersko nasilje ponuja po eni strani zgodbo o spominu, o tistih zadevah, o katerih se večinoma ne govori, po drugi pa zgodbo o nasprotniku spomina, ki je pozaba," preberemo v utemeljitvi nagrade.

Ana Schnabl je začela pisateljsko pot kot avtorica kratke proze, September je njen tretji roman, že z romanom Plima pa se je Ana Schnabl leta 2023 uvrstila v izbor desetih nominirancev za kresnika. Konec leta 2024 je Vlado Motnikar s pisateljico govoril o vseh njenih knjigah, tudi o romanu September.

17. junija 2025 je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodila Vida Juvan, ena največjih slovenskih igralk, ki jo je učila še slavna Marija Vera. Pripoved o svojem življenju in delu je za naš radio posnela leta 1980. Izjemno pogumno in poglobljeno je razmišljala o poklicu igralke, gledališču ter vlogi učiteljice in mentorice mladih igralcev. »Mišljenje, da je umetnost nekaj, česar se je mogoče naučiti kot obrti, se mi zdi zgrešeno,« je rekla. Vida Juvan je dobila vrsto priznanj, med njimi moramo omeniti vsaj Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrla je v Ljubljani, stara triindevetdeset let.

Pred kratkim je minilo devetdeset let od rojstva slikarja in grafika Zvesta Apollonia iz Bertokov pri Kopru s širokim spektrom različnih pristopov v ustvarjanju. Sodeloval je na več kot tristo skupinskih razstavah in imel več kot sto osebnih razstav. Ustvarjal je v slikarstvu, grafiki, ilustraciji in oblikovanju. Za svoje delo je prejel več kot dvajset nagrad doma in v tujini, tudi nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Z umetnikom se je leta 2002 pogovarjala Vida Curk.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije.

Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije.

Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Andrej Rozman - Roza, pesnik za otroke in odrasle, pisatelj, komediograf, prevajalec, filmski in gledališki igralec, producent in režiser, je 25. maja dopolnil sedemdeset let, njegov opus pa je velikanski in povsem nekonvencionalen, inovativen, komunikativen, z eno besedo: izjemen. To so opazile tudi komisije za nagrade, saj je dobil številne nagrade: Prešernovega sklada, Levstikovo, Ježkovo in Župančičevo, zlato ptico, večernico, nagrado Staneta Severja. Kot sam pravi, je vesel kombinacije pisanja in nastopanja, saj napisano ostaja, nastopanje pa je stvar trenutka. Z Andrejem Rozmanom - Rozo se je leta 2009 pogovarjal Marko Golja.

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije.

Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado.

Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija.

Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.