Klemen Kovačič je bil za svojo magistrsko predstavo Agmisterij nagrajen na 55. Tednu slovenske drame, Bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica in 60. Festivalu Borštnikovo srečanje. Skupaj s sodelavci je za predstavo v trajanju prejel tudi Prešernovo nagrado za študentke in študente Univerze v Ljubljani. Osemurni performerjev obračun s samim seboj je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije razglasilo za najboljšo uprizoritev leta 2024. Kot član Slovenskega mladinskega gledališča je v sezoni 2024/25 ustvaril atraktivne in različne vloge, s katerimi se uveljavlja kot eruptiven ustvarjalec in pronicljiv premišljevalec gledališča.

Tonski mojster Jernej Boc.

26. julija 2025 je umrl slovenski slikar Ludvik Pandur, star sedeminsedemdeset let. Rodil se je v družini slikarja Lajčija Pandurja, študiral je na akademiji v Zagrebu in se izpopolnjeval v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića. Živel in ustvarjal je v Mariboru, razstavljal pa vsepovsod: od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil priljubljen profesor na pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2018 je Pandur prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje na področju kulture Mestne občine Maribor. Kot hommage umetniku objavljamo pogovor, ki ga je Vida Curk posnela leta 1999.

Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten.

Letos spomladi je dopolnil 70 let dramski igralec Aleš Valič.

Rodil se je v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. V tem obdobju je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih in izvedel nekaj lastnih produkcij.

Aleš Valič ni samo odličnen karakterni igralec, je tudi izvrsten interpret umetniške besede.

Od leta 1990 poučuje na AGRFT, kjer predava umetniško besedo. Leta 2006, ko se je za Radio z njim pogovarjala Tadeja Krečič, je bil tudi dekan Akademije. Aleš Valič veliko nastopa na filmu in na televiziji. Neprecenljiv pa je njegov umetniški opus, ustvarjen na radiu.

Stojan Batič, eden najbolj znanih slovenskih kiparjev, se je rodil leta 1925, umrl je leta 2015.

Poznamo ga predvsem po številnih spomeniških plastikah, njegovi kipi pa krasijo tudi številne parke po Sloveniji.

Stojan Batič se je rodil v Trbovljah in v pogovoru z Vido Curk je leta 2005 najprej spregovoril o navezanosti na domači kraj in o mladosti, ki jo je preživel tam.

Ciril Zlobec je bil ena najvidnejših osebnosti slovenske književnosti, pa tudi družbenega življenja in politike, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. julija leta 1925 v Ponikvah, umrl je v Ljubljani, star 94 let. Prve pesmi je objavljal že med vojno, leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki so jo velikokrat ponatisnili. Sledile so številne druge pesniške zbirke, nagrade in priznanja. V arhivskem posnetku iz leta 1982 Ciril Zlobec, na vrhuncu moči, razmišlja o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.

Alenka Pirjevec, osemdesetletnica, se je v bogatem in raznovrstnem opusu dokazala kot igralka, animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk, mentorica, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Prav zdaj si v Slovenskem gledališkem inštitutu lahko ogledamo razstavo lutk Alenke Pirjevec z naslovom Alenka dela lutke, ki se osredotoča na avtorske projekte Alenke Pirjevec kot tudi na uprizoritve, za katere je izdelala lutke. Sledimo ji od leta 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju prvič zaživele lutke v njeni izdelavi, do 2017, ko je s predstavo Prva ljubezen zaokrožila svojo lutkovno kariero. Z Alenko Pirjevec se je leta 2015 pogovarjala Tadeja Krečič:

Dobitnica 35. kresnika za najboljši slovenski roman preteklega leta je Ana Schnabl z romanom September, ki je izšel pri založbi Beletrina. "Ana Schnabl z romanom September z bolečo natančnostjo uvida in lovljenja morastih trenutkov odziva na družinsko in partnersko nasilje ponuja po eni strani zgodbo o spominu, o tistih zadevah, o katerih se večinoma ne govori, po drugi pa zgodbo o nasprotniku spomina, ki je pozaba," preberemo v utemeljitvi nagrade.

Ana Schnabl je začela pisateljsko pot kot avtorica kratke proze, September je njen tretji roman, že z romanom Plima pa se je Ana Schnabl leta 2023 uvrstila v izbor desetih nominirancev za kresnika. Konec leta 2024 je Vlado Motnikar s pisateljico govoril o vseh njenih knjigah, tudi o romanu September.

17. junija 2025 je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodila Vida Juvan, ena največjih slovenskih igralk, ki jo je učila še slavna Marija Vera. Pripoved o svojem življenju in delu je za naš radio posnela leta 1980. Izjemno pogumno in poglobljeno je razmišljala o poklicu igralke, gledališču ter vlogi učiteljice in mentorice mladih igralcev. »Mišljenje, da je umetnost nekaj, česar se je mogoče naučiti kot obrti, se mi zdi zgrešeno,« je rekla. Vida Juvan je dobila vrsto priznanj, med njimi moramo omeniti vsaj Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrla je v Ljubljani, stara triindevetdeset let.

Pred kratkim je minilo devetdeset let od rojstva slikarja in grafika Zvesta Apollonia iz Bertokov pri Kopru s širokim spektrom različnih pristopov v ustvarjanju. Sodeloval je na več kot tristo skupinskih razstavah in imel več kot sto osebnih razstav. Ustvarjal je v slikarstvu, grafiki, ilustraciji in oblikovanju. Za svoje delo je prejel več kot dvajset nagrad doma in v tujini, tudi nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Z umetnikom se je leta 2002 pogovarjala Vida Curk.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije.

Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.