Primož Pirnat je eden naših vodilnih igralcev, ki suvereno in občutljivo obvladuje igranje v vseh medijih in vseh mogočih zvrsteh: v gledališču, filmu, na televiziji in radiu. Že poldrugo desetletje je eden izmed stebrov Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem trenutno nastopa v Nušićevem Pokojniku.

S Primožem Pirnatom se je pogovarjala Staša Grahek.

V oddajo je vključena Pirnatova interpretacija pesmi Braneta Senegačnika z naslovom Sonata in del skladbe Elegija za godalni kvartet Janeza Gregorca.

Oddajo sta posnela Klara Otorepec in Jernej Boc.

Črt Škodlar se je rodil 1934 v Ljubljani, kjer se je tudi šolal, od leta 1949 je deloval v Mestnem lutkovnem gledališču (današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana) sprva kot animator, pozneje pa kot režiser. Leta 1955 je bil animator pri Zvezdici Zaspanki Franeta Milčinskega - Ježka v režiji Jožeta Pengova in likovni zasnovi Mare Kralj. Izjemno priljubljena predstava je prišla leta 1965 na Škodlarjevo pobudo tudi na filmsko platno. To je bil prvi barvni slovenski celovečerni film z lutkami.

Leta 1962 je prevzel vodstvo lutkovnega oddelka na ljubljanski televiziji, kjer je bil tudi scenograf in režiser. Režiral je tudi eksperimentalna animirana filma Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) ter Sintetičen humor (1967), pri katerih je bil tudi glavni animator, kratki igrani film Če bo deklica (1967) ter kratki lutkovni film Fatamorgana (1968). V vlogi Sajovica se je pojavil tudi v uspešnem celovečernem igranem filmu Maja in vesoljček (1988) v režiji Janeta Kavčiča.

Za svoje delo je leta 2003 prejel Ježkovo nagrado ter nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo.

S Črtom Škodlarjem se je leta 2004 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Tenorist Branko Robinšak se je rodil 5. novembra 1955 v Mariboru. Debitiral je leta 1983 v Ljubljani z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali in dobil zanjo Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Petnajst let je bil angažiran v opernih hišah Avstrije in Švice, nastopal je na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih. Leta 1991 je pel na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio (v operi Don Giovanni), kritika ga je ocenila za “odkritje”. Kot prvak ljubljanske opere je od sezone 2000/2001 naprej nastopal v številnih vlogah. Leta 2011 je Branko Robinšak prejel nagrado Prešernovega sklada in takrat je Dejan Juravič posnel pogovor z njim.

25. oktobra 2025 je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist. Umrl je v osemdesetem letu starosti – tudi v Ljubljani. Bil je začetnik skladanja in pisanja besedil za otroke, ustvaril je kakih 500 pesmic in glasbenih pravljic. Ob tem je sistematično razvijal glasbeno vzgojo predšolskih otrok in metodiko glasbenega pouka. O svojem življenju in delu je leta 1984 pripovedoval v studiu Radia Ljubljana.

Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Miki Muster, pionir slovenskega stripa in animiranega filma, se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, umrl je leta 2018. Njegov Zvitorepec je že dolgo slovenska stripovska klasika, mnogi še pomnijo tudi njegove animirane filme.

V Mestnem muzeju Ljubljana se Mikiju Mustru poklanjajo z razstavo o njegovem ustvarjanju. Leta 2015, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, se je z Mikijem Mustrom pogovarjala Maja Žel Nolda.

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič.

Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič,

produkcija 2020.

Mate Dolenc je na naše književno prizorišče stopil z novelami in črticami, ki jih je objavljal v Mladih potih, Sodobnosti, Problemih in Dialogih. Leta 1970 je izdal svojo prvo samostojno knjigo, zbirko novel z naslovom Menjalnica. Dve leti pozneje je izšel roman Peto nadstropje trinadstropne hiše, ki ga je napisal skupaj z Dimitrijem Ruplom. Tem knjigam so sledile Aleluja Katmandu, Potopljeni otok, Gorenčev vrag in številne druge, s katerimi je gradil svoj, danes zelo obsežen pisateljski opus. Zanj je prejel številne pomembne nagrade, kot so nagrada Prešernovega sklada, Levstikova in Kajuhova nagrada, dve nagradi desetnica in večernica. Po njegovih delih Morje v času mrka in Vampir z Gorjancev so posneli tudi filma. S pisateljem se pogovarja Tina Kozin, urednica oddaje: Tadeja Krečič. Produkcija: 2005.

15. septembra je grafik in slikar Karel Zelenko dopolnil sto let. Rodil se je v Celju. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji, kjer je končal še specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu in specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Belgiji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Zelenko sodi med najuglednejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegov likovni jezik se je zelo zgodaj izoblikoval in ostal ves čas nespremenjen. Izvor navdiha za izrazito figuralen motivni svet je realno življenje in izkustvo. Čeprav se je preizkušal v različnih medijih, ostajajo najbolj izrazite njegove črno bele jedkanice, v katerih govori samo črta. Vabimo vas, da ob stoti obletnici rojstva Karla Zelenka poslušate pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2002 posnela Vida Curk.

8. septembra je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Štefan Planinc, akademski slikar in dolgoletni profesor na akademiji za likovno umetnost. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo Kulturno-umetniškega društva Franceta Marolta, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je leta 1985 v studiu Radia Slovenija posnel razmišljanje o svojem življenju in ustvarjanju.

Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA Slovenija je letošnjo Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo podelilo Silvanu Omerzuju. V utemeljitvi so zapisali, da je Omerzu subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki – v misli, izdelavi, režiji in tihih postavitvah – pomeni edinstven in trajen fenomen v slovenskem lutkovnem prostoru.

V pogovoru se bomo dotaknili njegovih ustvarjalnih začetkov, ustanovitve gledališča Konj in vpliva češkega lutkarstva na njegovo delo. Povedal nam je, da čeprav je prvo pravo predstavo videl šele, ko je bil sprejet v službo v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, je bila njegova pot v svet lutk spontana in naravna. Lutke je namreč risal, modeliral in sestavljal že v otroštvu.