Pred kratkim je minilo devetdeset let od rojstva slikarja in grafika Apollonia Zvesta iz Bertokov pri Kopru s širokim spektrom različnih pristopov v ustvarjanju. Sodeloval je na več kot tristo skupinskih razstavah in imel več kot sto osebnih razstav. Ustvarjal je v slikarstvu, grafiki, ilustraciji in oblikovanju. Za svoje delo je prejel več kot dvajset nagrad doma in v tujini, tudi nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Z umetnikom se je leta 2002 pogovarjala Vida Curk.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije.

Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije.

Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Andrej Rozman - Roza, pesnik za otroke in odrasle, pisatelj, komediograf, prevajalec, filmski in gledališki igralec, producent in režiser, je 25. maja dopolnil sedemdeset let, njegov opus pa je velikanski in povsem nekonvencionalen, inovativen, komunikativen, z eno besedo: izjemen. To so opazile tudi komisije za nagrade, saj je dobil številne nagrade: Prešernovega sklada, Levstikovo, Ježkovo in Župančičevo, zlato ptico, večernico, nagrado Staneta Severja. Kot sam pravi, je vesel kombinacije pisanja in nastopanja, saj napisano ostaja, nastopanje pa je stvar trenutka. Z Andrejem Rozmanom - Rozo se je leta 2009 pogovarjal Marko Golja.

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije.

Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado.

Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija.

Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.

Minilo bo 90 let od rojstva Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, publicista in politika. Bil je enkratna osebnost v slovenskem prostoru, pomemben inovator slovenske modernistične proze in angažiran intelektualec, ki je zaznamoval prelomne dogodke slovenskega osamosvajanja. Takrat, leta 1988, je nastala oddaja, v kateri je obudil spomin na svoja mlada leta in doživetji, ki sta ga za vedno zaznamovali.

Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe se je rodil leta 1965 v Ljubljani, leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušuje se nad nemškim ekspresionizmom in ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi kot le malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je aprila 2021, v obdobju pandemije, več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.

Umrla je pesnica Neža Maurer.

Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti.

Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju.

Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

Kipar, risar, pesnik, pisatelj in esejist Jiři Bezlaj se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pripravil je več kot 120 samostojnih razstav ali sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Do upokojitve je bil zaposlen kot profesor likovne vzgoje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Izdal je pesniško zbirko Poletje in roman Evangelij za pitbule. Piše tudi eseje na temo umetnosti, vse do upokojitve je bil profesor za likovno umetnost na Bežigrajski gimnaziji.

Do 8. maja 2025 je v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani na ogled njegova razstava igrivih ženskih aktov iz kaširanega papirja na različnih črnih lesenih stojalih z naslovom V ravnotežju. V studio je umetnika povabila Tadeja Krečič.