8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije.

Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado.

Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija.

Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.

Minilo bo 90 let od rojstva Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, publicista in politika. Bil je enkratna osebnost v slovenskem prostoru, pomemben inovator slovenske modernistične proze in angažiran intelektualec, ki je zaznamoval prelomne dogodke slovenskega osamosvajanja. Takrat, leta 1988, je nastala oddaja, v kateri je obudil spomin na svoja mlada leta in doživetji, ki sta ga za vedno zaznamovali.

Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe se je rodil leta 1965 v Ljubljani, leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušuje se nad nemškim ekspresionizmom in ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi kot le malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je aprila 2021, v obdobju pandemije, več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.

Umrla je pesnica Neža Maurer.

Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti.

Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju.

Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

Kipar, risar, pesnik, pisatelj in esejist Jiři Bezlaj se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pripravil je več kot 120 samostojnih razstav ali sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Do upokojitve je bil zaposlen kot profesor likovne vzgoje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Izdal je pesniško zbirko Poletje in roman Evangelij za pitbule. Piše tudi eseje na temo umetnosti, vse do upokojitve je bil profesor za likovno umetnost na Bežigrajski gimnaziji.

Do 8. maja 2025 je v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani na ogled njegova razstava igrivih ženskih aktov iz kaširanega papirja na različnih črnih lesenih stojalih z naslovom V ravnotežju. V studio je umetnika povabila Tadeja Krečič.

V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.

Glazerjevo nagrado za življenjsko delo je prejela slikarka Anka Krašna. »Refleksija vrhunske avtorice se kaže v globokih sledeh, ki jih umetnica pušča za seboj, ko se z ustvarjalno mladostno svežino in radovednostjo izogiba kalupom, v katere so ujeti prevladujoči trendi na področju likovne vizualne umetnosti,« so zapisali v utemeljitvi za Glazerjevo nagrado.

Slikarka in profesorica Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1976, kjer je tri leta pozneje končala specialistični študij za slikarstvo. Kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje je bila do upokojitve leta 2023 zaposlena na mariborski Pedagoški fakulteti. Ustvarja v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej se je predstavila na več kot 100 samostojnih razstavah in sodelovala na 340 skupinskih. Anko Krašna je leta 2016 pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.

Kot oblikovalec zvoka je Julij Zornik podpisal skoraj 300 filmov, v utemeljitvi nagrade pa je komisija med drugim posebej poudarila mednarodno uspešna filma Morena režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je bil predstavljen v Cannesu in za katerega je prejel domačo filmsko nagrado vesna za najboljši zvok, ter Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je osvojil francosko nagrado cezar; pa tudi filme Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića in Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina; in enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaški film Juraja Lerotića Varen kraj. Vesno za zvok je prejel tudi za Opazovanje Janeza Burgerja.

Julij Zornik se z zvokom ukvarja že 30 let in je samouk. Začel je kot tehnik na radiu RGL, sledila so ozvočenja na koncertih, studijsko delo v sinhronizaciji in pri reklamah, nato pa filmski projekti. Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je njegovo delo pri filmu prepoznavno in pomembno zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim s številnimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del. Pogovarjala se je Tina Poglajen.

Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti.

Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.