Nebuloze

Prihodnji teden bo (že) spet maraton, po jesenskih gozdovih že tečejo novopečeni strokovnjaki za promacijo, regeneracijo, laktatni prag in podobno. Mesto bo za dva dneva obstalo za vse – za tiste, ki tečejo, in tiste, ki imajo dva dneva hišnega pripora in slabo vest. Če ne tečete vsaj polmaratona, če ne trenirate triatlona, če nimate aplikacije, ki prek Twitterja vsem sporoči, da ste odtekli 7,3 km ob štirih zjutraj, pa da morate ob petih vnesti beljakovine in ogljikove hidrate, se verjetno počutite kot bednica, ki mora jutri za kazen umreti. Ali smo vse skupaj vzeli malo preresno? Je popoldansko ležanje na kavču postalo osmi smrtni greh? Si sploh še kdo upa priznati, da se samo sprehaja, ne da bi si ob tem meril pulz, ali da ne počne ničesar? Kako obvladujete pritiske “rekreacionizma”, ki jih širimo mediji in družbena omrežja?

“Kdaj pride mož iz službe? Če se mudi, lahko zelo zelo hitro končam.” To so besede, ki jih je na novo potrjeni prijatelj na Facebooku poslal znanki nekaj minut potem, ko je ta sprejela njegovo povabilo za prijateljstvo. Sprejela, ker mu je zaupala, saj imata 30 skupnih prijateljev! Seveda je digitalni berač erotike besedilu dodal še sliko organa, ki mu omogoča hitre konce. Kakšna merila uporabljate, kadar potrjujete nove prijatelje? Je dovolj, da imata 30 skupnih prijateljev na Facebooku? Kaj se mora zgoditi, da nekoga blokirate? Kako so vas ljudje, ki ste jih spoznali na spletu, presenetili – v dobrem ali slabem?

V predavalnice je sedla nova generacija bodočih doktorjev, magistrov in tistih manj ambicioznih, ki bodo prilezli samo do čisto navadnih prvostopenjskih bolonjčkov in bolonjčic. Ponosni so bodoči akademiki, sila ponosni smo starši, ponosna je vsa Slovenija, ki si bo danes v poročilih spet metala pesek v oči, kako zelo radi študiramo v teh krajih. Zakaj je študij še vedno takšna vrednota? Zakaj od otrok še vedno pričakujemo, da se vpišejo na fakulteto? Odlagamo stik z realnostjo? Zdravimo svoje lastne komplekse? Zakaj so obrtniški poklici še vedno rezervirani za capinke in capine iz zadnje klopi?

So vas oglasi, s katerimi vas zasipavajo Instagram, Facebook in druga družabna omrežja, kdaj presenetili? So o vas povedali kaj novega?

Ali nam jadro spora, ki toži zgodovinsko javno infrastrukturo, kaj pove o naši družbi? Ali se nam dogaja amerikanizacija?

Kakšni so džentelmeni v drugi dekadi enaindvajsetega stoletja? Ali džentelmenstvo sploh še obstaja?

Koliko ur na dan vaš osnovnošolec porabi za šolo? Je šola primerno usklajena z ostalimi vidiki življenja? Ali ti sploh še obstajajo?

Kako razumeti kmetico, ki ji volk požre pol črede? Kako razumeti zaščitnico živali, ki sanjari o utopiji sobivanja vsega kosmatega s človekom?

Nudistični kampi se množično spreminjajo v “spodobne”. Ljudje se na forumih pritožujejo čez dekleta in žene, ki se sončijo zgoraj brez tam, kjer je bil toples že v osemdesetih norma. Gospa je skoraj omedlela, ker se je par na Savi Bohinjki kopal gol. Nagce varuhi spodobnega preganjajo tudi z divjih plaž, na katerih je še do nedavnega veljalo nepisano pravilo sobivanja oblečenih in slečenih. Zakaj je plažna golota v časih, ko si erotiko svojega telesa ves čas izmenjujemo prek družabnih omrežij, postala tak tabu? Od kdaj so nudisti ekshibicionisti?

Dopustniške stereoptipe o divjih rusoglavih Britancih, čeških gornikih v sandalih, radodarnih Nizozemkah, preudarnih Nemcih in digitaliziranih Kitajcih poznamo. Kakšne pa so vaše izkušnje s čredicami sonarodnjakov in sonarodnjakinj, ki jih srečujete po kampih, plažah in trgih krajev, ki jih obiskujete? Ste ponosni nanje, na nas? Morda kdaj ob srečanju z “našimi” zardite? Se stapljamo z dolgočasnim povprečjem ali imamo kakšno kolektivno lastnost, ki nas v dobrem ali manj dobrem naredi opazne?