Nebuloze

Po novem naj bi delali do 67. leta, staranje prebivalstva pa namiguje, da vera v dostojno upokojensko življenje, ki naj bi nam ga omogočilo tisto, kar nam trgajo za pokojnino, ni najboljša naložba. Da o prekarnih delavcih z miminalnimi dohodki ne govorimo. Kako se pripravljate na penzijo? Verjemete v pokojninski sistem? Dajete na stran? Upate na miloščino potomcev? Ste spravljeni z delom do smrti? Računate na evtanazijo ali kupujete garsonjero, ki jo boste oddajali ob pomoči Airbnb?

Poklicnim lepoticam, avtoznalcem, profesionalnim mamam in očkom se po novem reče influencerji: vplivkoti in vplivnice torej. Tisti, ki bi nam radi kaj prodali, jim dajejo izdelke in denar, da to vpletejo v svoj življenjski slog; ob tem pa seveda računajo, da bomo svetlemu zgledu lepotice in očija s Facebooka sledili tudi mi. Število sledilcev jim strmo narašča, kar pomeni, da jih spremljamo, da jih sprejemamo, da so naši “prijatelji”, da so nam za zgled. Kako jih dojemate? Jim zaupate bolj kot oglasom? Zakaj jih sploh spremljate?

Blagajne v trgovini, na pošti ali bencinskem servisu že dolgo niso več samo mesta enostavnega opravka. Ponekod te silijo v hitrostne rekorde, drugod strankam omogočajo neskončno dolge administrativne postopke: plačevanje položnic, vplačevanje iger na srečo, izpolnjevanje garancij, nakup vrtnih bazenov, zavarovanj, vinjet itn. To so nebuloze, ki prihajajo od ponudnika blaga in storitev. Kaj pa mi? Vse to lahko, medtem ko stojimo v vrsti, sprejmemo ali pač ne! Kaj se vam zdi nespodobno? Kje bi se lahko ustavili sami? In kje trgovci, poštarji ter črpalkarji?

Spoštovani pari vseh oblik in pojavnosti, stari rek pravi, da se pri denarju vse konča. Pa se res? Kako na fer način uravnavate financiranje življenja v dvoje: gospodinjske izdatke, najemnino, lizing, stroške prostočasnih dejavnosti, frizerja, depilacije in porekreacijskih zapitkov? Imata skupni račun? Igrata po načelu pol pol? Ali je pol pol fer, če on porabi več kalorij in ima dražji hobi, ona pa ima dražjega frizerja? Si razdeljevanje stroškov preračunavata glede na zaslužek in dejansko porabo vsakega? Ali odvedeta del, ki zadeva skupno, ostalo pa porabljata zase? Kaj pa varčevanje? Kaj je fer? In kaj ni?

Pretekli konec tedna je v univerzitetne in srednješolske predavalnice zbobnal na tisoče mladih upov in investitorjev v svetlo prihodnost njihove mozoljaste DNK kontinuitete. In ko zmešaš ambicije staršev, jebivetrstvo odraščajočih in PR izobraževalnih ustanov, ki bašejo o zaposlitvenih možnostih, zmagah na trgu in podobnem, vedno dobiš zanimivo godljo. Kako so se odločali vaše mule in mulci? S kakšnimi nasveti ste jim pomagali? In pa ne nazadnje: se še spominjate, kako ste vi razmišljali pri petnajstih ali devetnajstih? Vam je bilo sploh kaj jasno?

Vama je že kaj dolgčas? Kdaj bo pa naša mami babica? Če tamle prebijemo, je kabinet lahko krasna otroška soba, ne? Ko sva bila z atijem toliko stara, je šel Anže že v šolo; pa vidva? Vama ni še nič dolgčas? Službi imata, stanovanje tudi, a se vama ne zdi, da je … To je le nekaj ponarodelih fraz za ustvarjanje reproduktivnega pritiska na mlade sorodnike brez otrok. Kot so naši mlaji s prometnimi znaki za omejitve hitrosti in na seks namigujoče igre na porokah, so folklora tudi naša vprašanja, ki se pojavijo na vsaki pošteni družinski obletnici. Kako mladi pari brez shajate s temi pritiski? Kako se jim izognete? Kako se vas dotaknejo? In ne nazadnje: zakaj se vam, “tastarim”, zdi tako normalno najedati hčere, sinove, nečakinje in nečake s tako intimnimi vprašanji?

Pred mesecem se je vrtel oglas znanega proizvajalca brivske tehnologije in razdelil svet. Moški zarod je reklama predstavila kot tradicionalno mačističen, seksističen in nasilen. Oglas je možakarjem sveta med vrsticami zažugal, da je čas, da se poboljšajo, saj materializacijo napačnih predstav o moškosti gledajo njihovi sinovi, bodoči možje. “Kajti današnji dečki bodo nekoč možje.” Oblikovala sta se dva tabora. Prvi je trdil, da je sporočilo lepo in času primerno; drugi, da gre za postmodernistični napad na moške in moškost, za kastracijo oziroma kot je slikovito zapisala ogorčenka: “… za še en poskus, kako prave moške spremeniti v cvileče mevže, polne soje.” Kje se najdete vi? Kakšen je sodoben in spodoben in pravi moški?

Na šolskih in vrtčevskih proslavah, nastopih in tekmah snemamo vsi vse. Verjetno pa ne veste, da po novi zakonodaji fotografij, na katerih se ob vaših pojavljajo še otroci drugih, ne smete objavljati brez privolitve njihovih staršev. Nekatere šole so snemanje prireditev že prepovedale, drugod ste morali podpisati kakšno izjavo. Dejansko vas lahko toži tudi vaš znanec, če ste na Facebooku objavili njegovega Taya, kako na praznovanju rojstnega dne v bazenu plava ob vašem Tianu. Pretiravamo? Kakšne so vaše izkušnje? Kdo ga zdaj biksa? Zakonodaja? Mi, ki moramo vse posneti ali objaviti? Ali tisti očetje, ki so vas zaradi tega morebiti pripravljeni privesti pred sodnika?

Preverjamo mit, ali obstaja korelacija med tipom avtomobila in vedenjem voznikov. Ali volvo res vozi več levičarjev in veganov? Ali vozniki audijev res ne uporabljajo smernikov? Ali majhni res vozijo velike? So veliki res agresivnejši?

Ste vedeli, da je ljubljansko redarstvo vozilom UKC-ja, ki so bila na nujni vožnji, lani izdalo več kot 900 odločb za prehitro vožnjo? Ste vedeli, da tamkajšnja pristojna služba za dokazovanje, da ni šlo za greh, porabi dva od petih delovnih dni v tednu? Kdaj ste nazadnje pri kakem uradniku, policistki ali tretjem izvajalcu zakona doživeli ignoriranje smisla nekega družbenega dogovora/zakona? Na slepo sledenje paragrafom? In obrnjeno: kdaj in v kakšnem primeru ste nazadnje naleteli na koga, ki ni slepo sledil črki zakona, temveč je ravnal razumsko, nekako smiselno? Na tehničnem pregledu? Na oddelku za prostor? Na CSD? Na FURS? Na cesti?