Nebuloze

Kadar jih gostijo naši kraji, se pritožujemo, da nam turisti kvarijo avtentičnost in kakovost bivanja. Kadar smo turisti, pričakujemo, da bodo kraji obiska pristni. Naravnost protislovno je, da besedni zvezi preveč turizma in preveč turističo postajata slabšalni. Pritožujemo se, da je turistov v naših krajih preveč, hkrati pa rinemo v Berlin, Amstardam, Rim in na Bali, kjer lokalci vse bolj prezirajo milijone tamkajšnjih turistov. Koliko turizma je ravno prav in kako biti odgovoren turist?

Verjetno ste opazili, da na Instagramu, Facebooku in sorodnih aplikacijah za izmenjavo utrinkov popolnih usod ni nesrečnih ljudi, grdih otrok, slabih dni in oksidiranega avokada. Otroci so srčkani, mamice polne energije, avtomobili oprani, nohti postriženi, očiji v formi, na morju nikdar ni dežja, na smučanju ne zmanjka snega. Prav vsi se vedno znajdemo tam, kjer je razgled najlepši. Vsi smo srečni! Kje so vsi osamljeni, zamorjeni in zavaljeni? Kaj nas sili v to, da lažemo sebi in svetu? Kako ti pritiski in zavedanje, da gre vendarle za laž, vplivajo na nas?

Statistka kaže, da nam za priporočila narave ni preveč mar, saj se tudi tod živeči vedno pozneje odločamo za otroka. Predstavniki naše generacije, ki so jih starši spočeli v zgodnjih ali srednjih dvajsetih, se zdaj z odločitvijo za otroke nagibajo že krepko v trideseta leta. In smernice kažejo na še večje staranje. Kaj se je spremenilo? Je danes teže urediti optimalno gnezdo za vzrejo? Smo zrelejši od svojih hipijevskih staršev? Nočemo tvegati? Bolj kompliciramo? Preveč ljubimo udobje? Kdaj je pravi čas za otroke in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da jo mahnemo v lekarno po test nosečnosti in folno kislino?

Prijazni, etični in bogaboječi ljudje, ki vozite vozila, pozor! Kadar nas pločevina, znamka in konji obvarujejo identitete in odgovornosti, tudi najbolj obtesani postanemo cestne beštije: trobimo, żugamo, każemo sredince in sovozečim psujemo nerojene otroke. Smo to res mi? Zakaj v besnilu avtomobilske mogočnosti zanikamo vse, v kar v resnici verjamemo?

Najtežja naloga v Sloveniji. Za mizo gostilne sta dva para in en prijatelj. Dami sta jedli solato in pili vodo, njuna fanta pico in sok, samski frend pa stejk in pivo. Na koncu vseka račun, nad omizjem se pojavi vprašaj zadrege: Kdo naj plača? Vsak zase, ker so jedli in pili različno? V enakih deležih, ker so šli skupaj in vrednost zaužitega ni pomembna? Fanta svojima dekletoma, samski sam sebi? Tisti, ki je imel zadnji god? Problem! Zakaj se Slovenci “častimo” na tako bizarne načine? Kaj želimo povedati s komplicirano kulturo dajanja za pijačo in kosila? Kdo na koncu plača? Kako optimizirati običaje plačevanja zajedka in zapitka, da bo zadrega manjša?

Agencija za varnost v prometu gre v smeri ničelne tolerance za alkohol. Najprej bi mejo znižali z 0,5 na 0,2, v prihodnosti pa prešli na popolnoma treznih 0,0. S tem bi skočili na vlak najstrožjih evropskih držav, kot so Madžarska, Romunija, Češka in Slovaška. Zakaj ima strogost v Sloveniji tako podporo? Se ne znamo obvladati sami? Ali bi v duhu merjenja s kemijo povezanih šoferskih zmožnosti pustili, da vam policisti izmerijo snov, ki bi pokazala, da ste nagnjeni k vožnji brez smernikov ali k temu, da ne obdržite varnostne razdalje?

Sodobna tehnologija omogoča, da dobri starši otrokom digitalno sledimo, jih nadzorujemo in uvajamo cenzuro v totalitarni maniri, ki se je ne bi sramovala niti nekdanja KGB. Sodobni starši imamo v žepu informacije o tem, kje se nahajajo, s kom občujejo, kake vsebine konzumirajo, koliko časa igrajo igrice. Obstaja veliko aplikacij, celo ponudniki storitev tekmujejo, kdo nam bo omogočil več nadzora nad otroki. Vse te tehnološke dobrine apliciramo našim najmlajšim v imenu varnosti in skrbi. Kakšen je vaš pogled na to? In zakaj svojim najdražjim počnemo nekaj, kar v resnici preziramo?

Nekoč so bili “kupleraji” na pol mitična domena posvečenih krogov, nihče ni zares verjel, da rdeča ekonomija obstaja; danes se čezmejni in lokalni seksualni turizem oglašujeta na komercialnih radijskih postajah, na oglasnih panojih ob cestah, na ceradah kamijonov in v taksijih. Še vinjeto ti vrnejo, obljublja radijski oglas. Vsi ti marketinški tisočaki kažejo na to, da je slovenski trg seksualnega turizma za možakarje še kako živahen, vlagateljem pa zanimiv. Kako doživljate ta fenomen? Gre za padec tabujev? Vidite v tem znak dozorelosti družbe? Morda njene infantilnosti?

Bruseljska direktiva sporoča, da bomo nehali premikati kazalce na uri. Pristojno ministrstvo in inženir Macura se nagibata k temu, da ostanemo v zimskem času, ker naj bi, ah, kako politbirokratsko, temu, da je tako najboljše, prav in naravno, pritrjeval tudi zakon o izračunavanju časa. Pri podjetju Valicon so naredili raziskavo, ki je pokazala, da si referendumska večina Slovencev želi ostati v poletnem času svetlih popoldnevov. A ker vas očitno spet ne bo nihče nič vprašal, vas sprašujejo Nebuloze na Valu 202. Zimski? Poletni? Zakaj?

Ne poznam človeka, čigar družina še ni posegla po uslugah vse močnejšega alternativnega sektorja obrambe naše blaginje. Kadar gre zares, smo pripravljeni verjeti in razvezati mošnjiček. Bajaličarke, osteopati, bioresonančnice, horoskoparji, hipnotizerji, dostavljavci smole in kristalov za rakavega očeta, mojstri CBD, zdravilci in zdravilke čakajo na nas. Kako presodite, kdaj vas prevarajo, kdaj zacelijo? Kakšne so vaše izkušnje z vse bolj navzočo alternativno sceno? Sleparji ali carji?