Nebuloze

Adventni čas ni samo festival konzumerizma, je tudi obdobje, ki nam zapoveduje, da moramo postati boljši, bolj filantropski. Klasične Unicefove voščilnice so samo vrh ledene dobrote; vrstijo se dobrodelni koncerti, človekoljubne prireditve in dobrotnostni izleti vseh vrst. Zadnji dnevi leta računajo z nami. December je mesec, ko moramo iz sotesk sebične potrošniške duše izbezati tisto trohico sočutne dobrote, ki je tam še ostala. Kako razmišljaš o adventni dobrodelnosti? Zakaj moramo biti okoli božiča boljši kot sicer? Komu, s čim in pa predvsem zakaj izkazujete dobroto te dni?

Slovenske alkoholne statistike nas uvrščajo med mojstre evropskega požirka; tudi izrazov za opitost imamo več kot Inuiti za sneg. Na eni strani so nerealna priporočila stroke, ki težijo z nesprejemljivima malo ali nič, na drugi pa naša folklora, ki ne govori veliko, sugerira pa, da je normalno, če po šihtu spiješ kak pir ali dva, po rekreaciji, koncertu ali čem tretjem pa kozarce pomnožiš s tri. Vsaj. Ker vstopamo v mesec, v katerem ni nič čudnega, če si vsak drugi dan malo “fajhten”, vas sprašujemo, kolikokrat na teden, koliko in ob kakšnih priložnostih je za vas spodobno – “normalno”?

Prvi je lučke tik pred volitvami prižgal županski Prometej v Kopru, sledil je Beograd, Ljubljana bo s kultnim stavkom “… tri, štiri, lučke!” zažarela še v tem tednu. Vse zgodnejše svetlobne “čudolandije” postajajo nov standard lokalnih vladarjev. Če tisočerih zvezd v vašem zaselku še ni, drobna brlivka, ki župana ali županjo nagovarja k zgodnji umetni svetlobi adventa, zagotovo že tli. Kaj vam pomenijo županske lučke? Komu zares svetijo? In kaj, česar o sebi nismo vedeli, dejansko osvetljujejo?

London 2018: Več kot dvema tretjinama britanskih staršev se zdi, da morajo kupovati drage avtosedeže, vozičke in druge pripomočke za dojenčke. 12 odstotkov jih celo pravi, da so zanje otroški vozički statusni simbol.

Mamica, slovenski FB 2018: Stokke ima zunaj nove modele, kar je vsaj zame čisto razočaranje, ker so letos enaki vsem drugim vozom ////Xplory pa je pa res nekaj posebnega in zagotovo bolj mestni voz kot za teren, čeprav tudi na makadamu nismo imeli nobenih težav.///Jaz imam črnega joolza – geo mono. In boljšega vozička ne bi mogla imeti. Eleganten, povsod ti poleg paše. Vrhunski.

Zakaj dojenčkom kupujemo nove vozičke za 1000 evrov, če lahko na bolhi dobimo popolnoma funkcionalno vozilo iz druge roke za 65 enot? Kaj s tem sporočamo svetu in kaj humani vsebini športnih terencev?

Čeprav so nočni nakupi in šopingi med vikendi za celo družino postali domača folklora, smo za praznike ostali brez kruha. Sindikati in trgovci so se dogovorili, da zaprejo vse, kar je. Tudi tiste enote, ki so bile nekoč dežurne. Ko je nekdo (Mihi) pripomnil, da gremo iz ene skrajnosti v drugo, so ga družabna omrežja razglasila za sovražnika delovnega razreda, neoliberalnega brezčutneža in sploh slabega človeka. Vprašanje se torej glasi: v katerih terminih je naša želja po nakupih legitimna in kdaj naš gon po kruhu in mortadeli postane sovražnik delovnega ljudstva?

Prišli so mračni časi jeseni, ko vsak dan kakšna krehajoča sodelavka ali sodelavec s povišano telesno temperaturo utrjuje novo normo, ki pravi, da nikdar nisi dovolj prehlajen, da se ne bi žrtvoval za višje cilje. Zakaj je bolehanje na delovnem mestu postalo vrednota? Kakšni so vaši kriteriji/simptomi, ob katerih lahko legitimno ostanete doma?

Začela se je županijada, ki tako po diskurzu kot po kandidatih in kandidatkah za lokalno plemstvo spominja na slab resničnostni šov. Tokratni lokalni mačo festivali ponujajo vse mogoče: stare povratnike, večne karieriste, obsojence, notorične populiste, večne vladarje, nekdanje nogometaše, tekmovalce resničnostnih šovov, vremenarke in novinarje. Veliko čudnih tipov, malo žensk. Zdi se, da kriteriji pri izbiri lokalnih ljudi, ki naj bi jih poznali, precej odstopajo od tistih, ki nas zastopajo v DZ. Sprašujemo vas, zakaj so lokalne volitve tako drugačne od državnozborskih, in vas naprošamo, da iz humanih resursov, ki so nam na voljo, sestavite idealnega župana? Lahko tudi županjo!

Vegani in vegetarijanci prehajajo v ofenzivo in trkajo na našo vest. Baraža argumentov veganske artilerije ima vedno večjo težo. Dejstvo je, da vsejedci posredno podpiramo industrijo smrti in okoljsko kataklizmo. Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da bi lahko z viri, potrebnimi za enega mesojedca, nahranili 20 veganov. 70% amazonskega pragozda, ki predstavlja pljučno krilo planeta, izsekajo zaradi živinoreje. Ogljični odtis vsejeda, ki ne pazi na ekologijo izvora živil, je več kot stokrat večji od veganovega, ki uporablja ekološko pridelana živila. Kako naj se ob teh dejstvih počutimo? Naj se spreobrnemo?

Vegani in vegetarijanci prehajajo v ofenzivo in trkajo na našo vest. Baraža argumentov veganske artilerije ima vedno večjo težo. Dejstvo je, da vsejedci posredno podpiramo industrijo smrti in okoljsko kataklizmo. Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da bi lahko z viri, potrebnimi za enega mesojedca, nahranili 20 veganov. 70% amazonskega pragozda, ki predstavlja pljučno krilo planeta, izsekajo zaradi živinoreje. Ogljični odtis vsejeda, ki ne pazi na ekologijo izvora živil, je več kot stokrat večji od veganovega, ki uporablja ekološko pridelana živila. Kako naj se ob teh dejstvih počutimo? Naj se spreobrnemo?

Zakaj vedno, kadar nekaj ni v našem interesu, rečemo NE? Ne smo Slovenci rekli domu za ostarele, ne smo rekli komunam za zasvojence, varnim hišam za pretepene ženske, pa, kakopak, beguncem in panelnim ograjam. Vsemu! Ko smo že mislili, da smo videli vse NE-je, smo prejšnji teden prebrali, kako s(m)o rekli NE pešpoti na Primorskem? Ker bo hrup in ker bodo nepremičnine razvrednotene!? Da se ne bomo samo zgražali, si raje povejmo, kako mi razumemo tiste, ki rečejo NE? Kajti mogoče bomo že jutri mi v podobnem položaju.