Nebuloze

240 let mineva od prvega pristopa na Triglav, ki je naš nacionalni mit in simbol. Gora vseh gora. Reklo pravi, da nisi pravi Slovenec, če ne prilezeš gor. Eni se temu upirajo tako, da se Očaku iz principa izogibajo v velikem loku, drugi pač ne, saj v špicah gor sopiha tudi po tisoč pravih Slovencev na dan. Naravnost nemitično je, da je mit tako oblegan, čeprav naj bi bili simboli nedotakljivi. Zakaj rinete na Triglav? Kako ga doživljate? Ali bi morali omejiti/zaračunavati dostop? Je bolj "pravo" slovensko, da simbol naskočiš ali da ga pustiš pri miru?

Poletje je čas, ko nam s popkulturo podprti marketing zapoveduje popolno popolnost. V fitnesih se razlivajo hektolitri znoja, estetski kirurgi delajo nadure. Prsi se mladim podarjajo za maturo in diplomo. Številni sodelujejo celo v nagradnih igrah, v katerih srečnim absolventkam z besedno zvezo "košarica samozavesti" ponujajo popolne prsi. Drugi nas vabijo s takimi besedili: "V zadnjih tednih pred šolskimi počitnicami in daljšim dopustom je ravno pravi čas za morebitne hitre popravke na obrazu in telesu." Botoks, silikon, beljenje anusa in liposukcija tako niso več domena odcvetelih zvezd, ampak postajajo standard tudi na plažah slehernikov. Kako gledate na novo modo zanikanja genov in staranja; na trend, ki narekuje, da bo del družinskega proračuna prej ali slej odtekel tudi v to smer?

Ste tudi svojemu potomcu obljubili prenosnik, skuter ali jabolčni telefon, če bo zmogel brez popravca ali če bo šesti razred opravil vsaj s prav dobrim uspehom? Tudi vi prakticirate modno nagrajevanje ocen? Petica ti prinese petaka, štirica enega manj, trojka nič, za dvojko se pa tri evre odbije. Ste zagovorniki notranje motivacije in se vam zdi tak pristop preveč materialističen? Ste realisti in veste, da je ves smisel našega obstoja samo in zgolj to, da smo na koncu za svoje delo plačani?

Bizarne šege, povezane z vstopom v zakonski stan, so v naših dolinah doma od pamtiveka. Toda če so bila križanja in sorodna mučenja nekoč domena ozkega kroga prijateljev, je danes bistvo rituala, da ga uzre čim več neznancev. Tudi s pomočjo družbenih omrežij. Predženitne orgije se selijo na mestne trge – na kraje z največ neznanci, kjer neveste, ovenčane z umetnimi penisi, vsem na očeh nabirajo denar; videli smo lahko tudi ženine, kako so podobno počeli s pritlikavcem za vratom. Da, prav ste prebrali. Agencija, ki se ukvarja z organizacijo teh dogodkov, vam za vzbujanje pozornosti odda pritlikavca, ki ga lahko oblečete v Batmana, Supermana ali redarja in z njim vzbudite še več pozornosti!? Nebuloze vas sprašujejo, od kod izvirajo rituali javnega poniževanja in kakšen je njihov smisel.

Dober avto in glasna akustika nista več zagotovilo, da boste v gneči opaženi, zato se vedno več naših ljudi odloča za personalizirane registrske označbe. Med nami tako potujejo LJ -PSIHO, PO – HOTEN, NM – DIVJAJ, PO – UBICA, LJ – MILF, CE- SVEDR in podobni. Ljudmila Novak se je zavzemala za prepoved nespodobnih, a ji še ni uspelo. Nebuloze se zahvaljujejo za njihov obstoj in izhajajo iz tega, da veliko povedo o nas. Kaj? Zakaj vozite perosnalizirane označbe? Kako tisti, ki jih ne, reagirate, ko se znajdete v njihovi družbi?

Spoštovani fuzbal atje in basket mame, ki s kosmiči in spodbudo in dretjem na sodnike hranite male Gajserje, Kopitarje, Dragiče in Messije: od kdaj in zakaj je šport vaših otrok postal tako resna reč, da športni psihologi poročajo o depresiji in izgorelosti pri mulariji, stari 11 ali 12 let? Zakaj smo privolili v to, da je ključna vrednota športa rezultat, čeprav vemo, da ima orodje za doseganje presežnih rezultatov zelo majhen odstotek ljudi? Zakaj sina vzdržujemo v iluziji, da bo Messi, čeprav vemo, da se ne bo zgodilo? V kakšni meri so pri tem udeleženi klubi, denar in mediji? In pa najpomembnejše: kje smo, kot odgovorni za svoje piščance, zašli mi – starši?

Svet se stara, le sindikalisti ostajajo večno mladi, se zdi navadnim smrtnikom. Kljub "Highlander" učinku pa sem ter tja vendarle uzremo nov delavski obraz. O zateženem delu, o dostojnem delu in o čudežu, da s.p.-jevci nikdar ne zbolijo, v Nebulozah na Svetega Jožefa - delavca dan z Markom Funklom: "Sramotno je, da se v letu 2018 pogovarjamo o delovniku dolgem 8 ur. Plan našega sindikata je samoukinitev, ker prekarnosti čez 20 let ne sme več biti!"

Prišel je tisti čas v letu, ko nas začnejo motiti cestni kolesarji, ki po naših domačih cestah trenirajo svoje močne noge. Družabna omrežja se šibijo od jamranja, groženj, pobud in pozivov k ukrepanju proti rekreativcem, ki vozijo ali vštric, v predolgih kolonah, preveč desno od roba, prepočasi ali prehitro. Redki problemi naše dežele vzbudijo toliko aktivnega državljanstva! Kakšne so vaše izkušnje z njimi? Nam prigode, povezane s petimi specialkami, ki jih moramo prehiteti na poti do doma, res posrkajo toliko življenjskega soka, da jih je vredno pofotkati in zgroženo deliti na Facebooku? Je težava kje drugje? Kje?

Stereotip, ki pravi, da so online zmenki domena osamljenih staruhov in perverznežev, že dolgo ne drži več. Vse več ljudi, tudi mladih, se namesto za organsko/naravno/tridimenzionalno dvorjenje na štiri oči odloča za iskanje partnerja ob pomoči digitalnih platform, kjer vam algoritmi po kratkem vprašalniku poiščejo ljubezen življenja ali samo petkovo avanturo. Nebuloze zanima, zakaj se odločate za elektronske ljubezenske pripomočke? Je digitalna pomlad učinkovitejša, varnejša in bolj romantična?

V Večeru smo pred nekaj dnevi brali, kako je delavec UKC Maribor s kemijo zalagal trenerja rekreativcev. Resda je doping med 50-letnimi fotrčki, ki so pred petimi leti shujšali in odbrcali prvo Franjo ali odtekli prvi polmaraton, nekaj, kar si težko predstavljamo, a očitno se dogaja. Sprašujemo vas, ali kaj veste o tem? In pa predvsem: zakaj bi nekdo, pri katerem štipendija, kariera in sponzorske pogodbe ne visijo na nitki rezultata, starčke v svoji kategoriji tako rad premagal, da uporabi nedovoljeno kemijo?