Nebuloze

Na prvi resni pomladni dan se milijonu domačih osebnih avtomobilov na cestah pridruži slabih 60 tisoč motoristov, do katerih imamo vsi – večinski avtomobilisti, mediji in politika – izrazito stereotipen odnos. Brezglavi norci, adrenalinski desperadosi, zaradi katerih ob lepih nedeljah tulijo sirene rešilcev. Čeprav smo ob srečanju z njimi v avtu manj ranljivi, kot so oni na motorju, nas v teh dneh običajno izdatno skrbi za njihovo zdravje. Tokrat se v nebulozah sprašujemo, kaj avtomobilisti pričakujemo od motoristov? In kaj enosledna manjšina pričakuje od nas? Pomagajmo drug drugemu in postanimo bolj varni.

Šef je šef in naučeni smo, da se do tistih, ki so hierarhično višje, vedemo drugače kot do onih, s katerimi sobivamo na istem klinu lestvice; zato se v vsakem kolektivu najde kdo, ki tehnike občevanja z nadrejenim popelje na novo raven. Morda imate sodelavko, ki vedno kima? Se tudi vi kdaj zalotite, da se smejite šefovim šalam, ki niso smešne? Tudi vi kdaj izveste, da je bil sodelavec v soboto na pikniku pri šefinji? Kje je meja med spoštovanjem avtoritete in prilizovanjem? Optimalno preživetje delovne epohe življenja zahteva nemalo iznajdljivosti. Kakšne tehnike lezenja nekam uporabljate vi ali vaši sodelavci?

Kranjsko bitcoin kriptokrožišče je zgolj vrh ledene gore. Občine in njihove poglavarje obhajajo vse bolj ambiciozni prebliski. Če je stolp v Lendavi visok 53 metrov, si je Rogaška Slatina zamislila še enkrat višjo razgledno arhitekturo. V Žalcu, kjer že zdaj v fontanah teče sveže pivo, načrtujejo spust s toboganom z najvišje zgradbe v občini. Celjani bi imeli najdaljši viseči most, da o brveh in popolnih fugah Ljubljane ter LED-tlakovcih Kopra ne govorimo. Kako vi, ki župane izvolite, dojemate občinske arhitekturne mojstrovine za pritegovanje pozornosti. Gre res samo za prepoznavnost in turizem? Vas taki spomeniki kot občanke in občane res zastopajo ali gre za kaj več?

Še nikdar ni toliko odraslih razširjalo vlomke, izdelovalo predstavitve v Powerpointu, tuhtalo, kakšna je razlika med kislinami, bazami, mejozo in mitozo. Kdaj, zakaj in kako je postalo normalno, da popoldneve posvečamo učenju z otroki? Sta res za vse to kriva šola in sistem ali so nemara naša previsoka pričakovanja? V katerem razredu/letniku se bomo nehali učiti z njimi in namesto njih? Kdaj je čas, da se spopadejo z realnostjo svojih kompetenc?

Podjetij, ki organizirajo otroške rojstnodnevne zabave, je vse več. Tudi takih, ki izvajajo program za leto, dve ali tri leta stare malčke, ki jim je socializacija španska vas. Star Wars, Hello Kitty, Telebajski itn. Organizirana in dislocirana rojstnodnevna zabava postaja novi standard. Preden pa investiramo v tako zabavo, se vprašajmo, čigavi pritiski vzpostavljajo nove folklorizme? Počnemo to zaradi otrok ali zaradi tega, ker to na FB počnejo drugi? Zakaj torej?

Otroci in naše dame so naše največje bogastvo, naši najbolj ranljivi zakladi, na katere moramo paziti kot na punčico svojega očesa. V tej točki se strinjamo, dragi moji fantje. No, če je tako, potem mi pa povejte še, zakaj ženske in otroci vedno vozijo slabšega izmed obeh družinskih avtomobilov? Zakaj mami otroke v vrtec pelje s tamalim avtom? Zakaj gre naš najstnik s svežim izpitom in frendi na morje z manj varnim?

Neupravičeno parkiranje na prostoru za invalide je nadvse ljubek nacionalni šport. Ugotovitve akcije Parkiraj svoje izgovore drugam razbijajo mit, da gre za dejanja nepomembne peščice, saj so pokazale, da je na prostoru za invalide kar 63 odstotkov parkiranih čilih in zdravih. Zakaj se nam pogosto zdi, da s tem ni nič narobe? Kakšen človek parkira na prostoru za invalide? Kako ravnate, kadar ste priča takšnemu junaštvu? In kaj nam je storiti, da ta sramotna statistika zdrkne proti nič odstotkom?

Če so nekoč otroci sanjali, da bodo, ko odrastejo, postali zdravnice, piloti, učiteljice in policaji, je danes nabor precej ožji. Vsi bi bili radi "influencerji" družabnih omrežij. Vse, kar za ta poklic potrebuješ, so pametni telefon, vosek za lase, občutek za selfi in zadostno število sledilcev, ki so pripravljeni poslušati par minut dolge monologe o tem, kaj vse ste danes nakupili in kaj boste še jutri. Kako vi gledate na pojav novih vplivnežev in na njihovo neznosno lahkotnost vplivanja?

Obsedenost s čistočo je priljubljen šport malega naroda. Skrbna mati in sposobna žena ima čisto kajžo, dober pater familias pa snažen avto. Zatorej niso redki prizori pranja avtomobila v meglici jutra mrzle januarske sobote, preostanek dneva pa neredko odpade, ker je pač treba zdrgniti fuge v kopalnici ali pomiti okna. Se kdaj zalotite, da pretiravate s čiščenjem? Se kdaj vprašate, zakaj tako v detajle in zakaj tako pogosto? Lahko naštejete nekaj čistilnih praks, ki jih pri drugih (ali pri sebi) ne morete razumeti? Kaj je ravno prav in kaj preveč? Resetirajmo naš odnos do čistoče in se osvobodimo!

Na delovnem mestu smo izpostavljeni številnim oblikam nadzora delodajalcev, ki imajo en sam namen: iz zaposlenih iztisniti največ za ta denar. Nekatere metode smo že sprejeli, druge šele bomo: štopanje prihodov/odhodov, pisanje poročil o delu, snemanje na delovnem mestu, uporaba GPS-lokatorjev, pregledovanje družabnih omrežij, nagrajevanje ovajanja med sodelavci. Kakšno je pravo razmerje med zaupanjem in nezaupanjem? In kje je točka, ko rečemo, HALO, tole je pa res preveč?