Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: Dan 12,1-3

Psalm: Ps 16,5.8.9-10.11

2. berilo: Heb 10,11-14.18

Evangelij: Mr 13,24-32

Vrstica iz evangelija: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,32)

1. berilo (Dan 12,1-3)

Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.

Psalm (Ps 16,5.8.9-10.11)

Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,

ti imaš v rokah mojo usodo.

Vedno imam pred očmi Gospoda;

ker je na moji desnici, ne bom omahnil.

Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;

tudi moje telo bo prebivalo varno.

Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,

svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.

Daješ mi spoznati pot življenja,

polnost veselja pred tvojim obličjem,

večne radosti na tvoji desnici

večne radosti na tvoji desnici.

2. berilo (Heb 10,11-14.18)

Vsak duhovnik dan za dnem stojé opravlja bogoslužje in večkrat daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Kristus pa je za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico. Odtlej pa čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. Z eno samo daritvijo je torej za vselej narédil popolne tiste, ki so posvečeni. Kjer pa je vse to odpuščeno, ni več daritve za grehe.

Evangelij (Mr 13,24-32)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«