Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: Am 8,4-7

Psalm: Ps 113,1-2.4-6.7-8

2. berilo: 1 Tim 2,1-8

Evangelij: Lk 16,1-13

Vrstica iz evangelija: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem.« (Lk 16,10)

1. berilo (Am 8,4-7)

Poslušajte vendar vi, ki teptate ubožca, pokončujete reveže v deželi in pravite: »Kdaj bo že mimo mlaj, da bomo prodajali žito? Kdaj bo mimo sobota, da bomo odprli žitnice; da bomo zmanjšali mero, povečali uteži in podtaknili varljivo tehtnico; da bomo za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca, da bomo kot zrnje prodali tudi pleve?« Gospod prisega pri Jakobovem ponosu: »Nikoli ne bom pozabil vseh teh njihovih dejanj.«

Psalm (Ps 113,1-2.4-6.7-8)

Hvalíte, Gospodovi služabniki,

hvalíte ime Gospodovo.

Ime Gospodovo naj bo slávljeno

zdaj in na veke.

Gospod je vzvišen nad vsemi narodi,

nad nebesa sega njegova slava.

Kdo je kakor Gospod, naš Bog, ki ima prestol na višavi;

in gleda od zgoraj v nižave na nebesa in na zemljo?

Iz prahu dvigne slabotnega,

iz blata potegne ubogega,

da ga posadi med kneze,

med kneze svojega ljudstva.

2. berilo (1 Tim 2,1-8)

Dragi Timótej, predvsem te prosim: prosíte, molíte, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času. Zato sem bil postavljen za glasnika in apostola - resnico govorim, ne lažem - za učitelja poganov v veri in resnici. Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in dvigajo svete roke brez jeze in prepira.

Evangelij (Lk 16,1-13)

Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«