Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: Job 38,1.8-11

Psalm: Ps 107,23-24.25-26.28-29.30-31

2. berilo: 2 Kor 5,14-17

Evangelij: Mr 4,35-41

Vrstica iz evangelija: »Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?'« (Mr 4,41)

1. berilo (Job 38,1.8-11)

Tedaj je Gospod iz viharja spregovóril Jobu in rekel: »Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja; ko sem mu dal za oblačilo meglice, za njegove plenice temne oblake, ko sem nasipal proti njemu svojo mejo, mu postavil zapah in vrata ter rekel: ›Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!‹?«

Psalm (Ps 107,23-24.25-26.28-29.30-31)

Tisti, ki so z ladjami odpluli na morje,

da bi trgovali na širnem vodovju,

ti so videli Gospodova dela

in njegove čudeže na globokem morju.

Rekel je in je vzdignil veter,

nevihto, ki je visoko dvignila valove.

Vzpenjali so se do neba, spuščali do brezen,

njihova duša je v nesreči drhtela.

V svoji stiski so vpili h Gospodu,

iz njihovih nadlog jih je izpêljal.

Vihar je spreménil v tišino,

utihnili so valovi.

Razveselili so se, da se je vihar pomíril,

pripluli so v pristanišče, kamor so želeli.

Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto,

za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom.

2. berilo (2 Kor 5,14-17)

Bratje in sestre, Kristusova ljubezen nas je privedla do tega, da smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in vstal. Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Evangelij (Mr 4,35-41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«