Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: 1 Sam 1,20-22.24-28 ali Sir 3,2 6.12-14

Psalm: Ps 84,2-3.5.6.9-10

2. berilo: 1 Jn 3,1-2.21-24 ali Kol 3,12-21

Evangelij: Lk 2,41-52

Vrstica iz evangelija: »In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (Lk 2,47)

1. berilo (1 Sam 1,20-22.24-28 ali Sir 3,2 6.12-14)

Ko so pretekli tisti dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od Gospoda sem ga želela.« Mož Elkaná je tedaj šel gor z vso svojo hišo, da bi daroval Gospodu praznično klavno daritev in svoj zaobljubni dar. Ana pa ni šla, rekla je namreč svojemu možu: »Ko bom otroka odstavila, ga pripeljem, da se pokaže pred Gospodovim obličjem in ostane tam za vedno.« Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred, s škafom moke in mehom vina; pripeljala ga je v Gospodovo hišo v Šilu, čeprav je bil deček še mlad. Zaklali so junca in pripeljali dečka k Éliju. Rekla je: »O, moj gospod! Kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem žena, ki je tukaj pri tebi stala in molila h Gospodu. Za tega dečka sem molila in Gospod mi je izpolnil željo, ki sem si jo od njega zaželela. Pa tudi jaz sem ga zaželela Gospodu; vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu.« In deček je tam padel na kolena pred Gospodom.

*ali*

Gospod je očeta povzdignil nad otroke in utrdil materino pravico pri sinovih. Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov, kdor slavi svojo mater, zbira zaklad. Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok, na dan svoje molitve bo uslišan. Kdor slavi očeta, bo dolgo žível, kdor uboga Gospoda, bo svoji materi dal počitek. Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta, nikar mu v njegovem življenju ne povzročaj gorja. Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči, zakaj usmiljenje do očeta ne bo pozabljeno, marveč se ti bo vračunalo v spravo za grehe. 

Psalm (Ps 84,2-3.5.6.9-10)

Kako ljuba so tvoja prebivališča, Gospod nad vojskami!

Moja duša hrepeni, kar medli po Gospodovih dvorih!

Moje srce in moje telo vriskata,

kličeta k živemu Bogu.

Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši:

vedno te bodo hvalili.

Blagor človeku, ki najde svojo moč v tebi,

srce ga vleče na potovanje.

Gospod, Bog nad vojskami, usliši mojo molitev,

poslušaj, o Bog Jakobov!

Poglej na nas, o Bog, naš varuh,

ozri se na obličje svojega maziljenca!

2. berilo (1 Jn 3,1-2.21-24 ali Kol 3,12-21)

Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je podáril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Preljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je. Preljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo lahko z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.

*ali*

Bratje in sestre, kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecíte globoko usmiljenje, dobrotljívost, ponižnost, krotkóst, potrpežljivost.

Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kdo proti komu kaj pritožiti. Kakor je Gospod odpústil vam, tako tudi vi odpuščajte.

Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu. In bodite hvaležni.

Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.

Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne greníte svojih otrok, da jim pogum ne upade

Evangelij (Lk 2,41-52)

Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.