Ocena filma

Izvirni naslov: Un beau matin

Režiserka: Mia Hansen-Løve

Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins

Piše: Gorazd Trušnovec

Bere: Renato Horvat

Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje.

Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa.

V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo.

Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti.

Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.