Piše Anja Radaljac,

bere Jure Franko.

Hibridno delo Nemogoče Nine Dragičević je bilo pred kratkim nominirano za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ampak četudi je nominacija namenjena natanko tej knjigi in četudi avtorica v njej zapiše, da se ničesar ne boji bolj kot komisij za nagrade na področju kulture, k čemur se bomo še vrnile, je za pričujočo knjigo morda bolj ključno, da se vprašamo, ali se spomnimo, katere avtorice so bile za isto nagrado nominirane lani. Pa leto pred tem? Kaj se je zgodilo z besedili avtoric, ki so bile nominirane? Se je njihova življenjska doba podaljšala?

Ko Nina Dragičević zapiše, da se prav ničesar na svetu ne boji bolj kot nagradnih komisij, se to morda na prvi pogled zazdi zaznamovan strah – posebej, ker zapiše, da se prav ničesar ne boji bolj, toda svoj strah pojasnjuje z obrazložitvijo, da ti ljudje odločajo o življenjih drugih ljudi. Poklici, kjer ljudje odločajo o življenjih, imajo v družbi poseben status, Nina Dragičević pa s to izjavo opozori, da je podeljevanje je pomemben del recepcije umetniških del, pa tudi eden ključnih korakov do možnosti, da nek opus postane kanoničen – da preživi svojo avtorico.

Šele v zadnjih letih se je stanje na področju podeljevanja literarnih nagrad izboljšalo in so avtorice zastopane v podobnem številu kot avtorji – pred manj kot desetletjem je bilo popolnoma običajno, da so bile avtorice praktično nezastopane.

Za delo Nemogoče to ni nepomembno, saj – v najširšem pomenu – obravnava prav problem nereprezentiranosti ženskih umetnic na »sosednjem«, glasbenem področju. Obravnava pojav skorajda popolne neznanosti skladateljic v zgodovini slovenske glasbe, pri čemer pa se literarno izrazito hibridno delo (v njem najdemo elemente esejistike, poezije in proznega leposlovja) nenehno navezuje na sodobne kontekste. Kadar ponudi primer spregledanosti v preteklosti, nemudoma pokaže, da se do danes marsikaj ni spremenilo, recimo da se ženske avtorice še danes občasno naslavlja samo z imeni, in ne tudi s priimki, ali da se, ko na sodobnem literarnem dogodku govorimo o pesnicah nekega obdobja, še vedno pojavi medklic, ali so bile enako dobre kot njihov moški sodobnik.

Delo Nemogoče v svoji zvrstno raznoliki pisavi pravzaprav pomeni zasledovanje nečesa, kar je praktično nemogoče zasledovati: najti podatke o umetnicah, o katerih obstajajo recimo samo zelo ozki tehnični življenjepisi s skopimi podatki, v katerih izvemo več o moških v življenju avtoric kot o njih samih. Najti je mogoče podatke o umetnicah, ki so bile, četudi so prišle do medijskih omemb, poklicno napačno navajane, denimo kot pevke ali instrumentalistke, in ne kot skladateljice. Ali pa podatke o umetnicah, ki so bile izpuščene tudi iz zgodovinskih pregledov področja in o katerih je kritik in novinar Urban Leskovar v svoji kritiki knjige Nemogoče za revijo Sodobnost zapisal, da sploh ni vedel, da obstajajo.

Pomembno pri tem se zdi, da Nina Dragičević ne jemlje svojih primerov sistemskega zmanjševanja pomena dela ženskih umetnic zgolj iz časa, ko je res še veljalo, da so ženske skladateljice v zgodovini odsotne v veliki meri zato, ker niso imele dostopa do izobrazbe, ki bi jim to omogočila, in so bile primorane bivati v zgolj zasebni sferi. Nekateri primeri so še globoko iz druge polovice dvajsetega stoletja. In Dragičević pri tem opozarja, da je akademska sfera tudi v tem obdobju ostajala v veliki meri gluha za skladateljice in njihova dela; kljub temu da so postajale vidnejše in da je izobrazba postajala dostopna zanje, jih je spregledovala recepcija. In seveda je to pomenilo odločanje o njihovih življenjih, kot navaja opomba glede žirij, odločalo je o ustvarjalnosti velikega deleža prebivalstva, ki je bilo preprosto izbrisano.

Deloma je bil ta problem zmanjšan v popularni glasbi, saj so bile tamkaj tudi ženske navajane kot skladateljice, ampak hkrati so bile navajane tudi kot frajle in kot predstavnice nežnega spola in pomembno je bilo, da so premogle seksapil, kot je denimo izjavil Ivan Novak, češ da je bila Anja Rupel dobra pevka, ki je imela tudi ves seksapil, ki ga je zahteval neki njihov komad.

Se pravi: ali so bile nezaznavne ali pa so bile zaznavne prek spola. In ne – to ni nekaj, kar je omejeno na področje glasbe ali poklic skladateljic. O tem piše Nina Dragičević v knjigi Nemogoče, ki je navsezadnje tudi knjiga o tem, kako naj umetnica biva z zgodovino in sočasno recepcijo svojih del in del svojih kolegic.