Ko je francoski novi val, umetniško gibanje iz sredine prejšnjega stoletja, zarezal v dotedanjo filmsko tradicijo, ustvarjalno omejeno z brezhibno izpiljenimi scenariji in okostenelo produkcijo, ki ni dopuščala nobenega odmika, je film definiral popolnoma na novo. Nenadoma se je v njem znašlo vse, kar je še do včeraj veljalo za nesprejemljivo – na primer snemanje kadrov s kamero kar iz roke – in kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno, to pa seveda le še dodatno potrjuje revolucionarno daljnovidnost zagnanih ustvarjalcev. Prav posebej pa novi val, ki je filmski svet pretresel kot pravi cunami, zaznamuje še nekaj: izredna povezanost in sodelovanje takrat še zelo mladih filmskih ustvarjalcev, ki so v iskanju novega filmskega izraza zmogli stopiti skupaj in ustvariti resnično navdihujoče ustvarjalno okolje. In prav to neverjetno in enkratno filmsko vzdušje konca petdesetih let v Parizu je poskušal oživiti ameriški režiser Richard Linklater v filmu Novi val ter se tako pokloniti svojim stanovskim predhodnikom, predvsem Jeanu-Lucu Godardu, čigar film Do zadnjega diha si je vzel za izhodišče.

Linklater – širšo prepoznavnost mu je zagotovil romantični film Pred sončnim vzhodom iz leta 1995 – je resnični mojster ustvarjanja atmosfere, ki gledalca tako posrka v dogajanje, da vsaj tu in tam kar pozabi na svojo pozicijo opazovalca, in prav to je najbrž tudi največja odlika njegovega najnovejšega celovečernega filma. Kot sam pravi, se namreč zgodbe o nastajanju enega najbolj prelomnih filmov v zgodovini ni nameraval lotiti biografsko ali preveč dokumentaristično, ampak se je s svojo kamero želel »potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje«, pri tem pa je seveda ostal močno zavezan resničnim dogodkom in poročilom o njih. Posebej srečno roko je imel pri izbiri igralcev, sploh pri zasedbi Guillauma Marbecka, saj je bila upodobitev Jeana-Luca Godarda zanj prva glavna filmska vloga, nalogo pa je, kot pravi sam, ob pomoči sončnih očal, kakršne je nosil Godard sam, opravil zares izvrstno.

V nasprotju s filmom, s katerim je Godard spremenil filmsko zgodovino in ga na producentovo precejšnjo grozo posnel popolnoma brez vnaprejšnjega scenarija, po trenutnem navdihu in s sproti improviziranimi dialogi, je Linklater s svojo ustvarjalno ekipo kar nekaj časa namenil pripravam, med snemanjem pa vendarle ohranil tisti pristni novovalovski občutek spontanosti in igrivosti ter ga uspešno prenesel na veliko platno.

Novi val, ki ga je bilo moč videti že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, pred dnevi pa so z njim v Kinodvoru odprli letošnje Kinodvorišče, se v filmsko zgodovino gotovo ne bo vpisal tako močno, kot se je Godardov prvenec, vseeno pa gre za enega boljših filmskih poklonov, ki s svojim živahnim magnetizmom ni privlačen le za ozek krog filmofilov, ampak tudi za širše, dobrega filma željno občinstvo.

Piše: Gaja Pöschl

Bere: Maja Moll