Francoska kolonialna oblast sredi 1. svetovne vojne v Senegalu nasilno mobilizira vojake, tudi še ne polnoletne mladeniče. Ko je vpoklican mladi Thierno, se pridruži vojski tudi njegov oče Bakary, da bi ga v povsem neznanem svetu zaščitil vsaj pred takojšnjo smrtjo v prvih bojnih vrstah. Stalno pa poskuša najti način, kako bi ju živa izvlekel iz vojne, kar je v mesoreznici zahodne fronte skoraj misija nemogoče.

Francoski film Oče in vojak, ki ga je režiral izkušen direktor fotografije Mathieu Vadepied, je bil lani predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Poseben pogled, lahko bi bil pa tudi prevzel funkcijo otvoritvenega filma. Takšne namreč po navadi zasedajo spodobni in sporočilni filmi, ki so narejeni obrtniško vešče, hkrati pa v umetniškem smislu ne izstopajo dovolj, da bi lahko posegali po nagradah, niti pretirano ne vznemirjajo kako drugače.

Jedro filma je v zanimivem razvoju odnosa med očetom Bakaryjem in sinom Thiernom. Akcijskih prizorov neposredno na bojiščih je pravzaprav zelo malo, pa še ti so povsem generični, kar tudi upočasni ritem samega filma. Oče se z ganljivo predanostjo zaveda, kako minimalne so možnosti njunega preživetja, sin je v obdobju odraščanja in aktivnega iskanja samostojnosti in moškosti, ugaja mu tudi pozornost, ki jo je deležen s strani nadrejenih. Vojna vihra in od domačega senegalskega povsem drugačno okolje, z možnostjo sprejetja v francosko družbo, mu predstavljata določeno mikavnost avanture, ne da bi se v resnici zavedal vseh nevarnosti.

Druga plat filma je v prikazu teh kolonizacijskih mehanizmov. Lahke pehotne enote strelcev (kakršen je izvirni naslov filma v francoščini) imajo dolgo kolonialno zgodovino, ki sega skoraj do Napoleonovih časov, ko so bile te enote ustanovljene. V 1. svetovni vojni so enote mobiliziranih vojakov iz Severne Afrike služile na več frontah, tudi v smrtonosnih jarkih Ardenov, kjer sta obe vojskujoči strani v trumah in bolj ali manj brez pravega učinka žrtvovali vojake, kar prikazuje film Oče in vojak.

Celovečerec je zelo neposreden v trkanju na vest zahodne, predvsem francoske družbe, ki je brez pomislekov izkoristila ljudstva v svojih kolonijah, in v zbujanju občutka dolžnosti. V tem smislu gre predvsem za komemorativno delo, za poskus iskanja odveze nekdanje kolonialne velesile.