Oder

Žiga Lebar je lutkovni tehnolog, ki lutke za gledališče in film izdeluje že skoraj tri desetletja let in je eden najbolj priznanih in kot strokovni sodelavec iskanih lutkovnih tehnologov pri nas. Svojo pot je začel v zgodnjih 90ih letih in je do danes soustvaril približno 70 lutkovnih, gledaliških, opernih in baletnih predstav, razstav, zadnje desetletje pa njegovo delo zaznamuje tudi vstop na področje animiranega filma. Sodeloval je pri predstavah Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, gledališča KONJ, SNG Nova Gorica, SNG Celje, Opere in baleta Ljubljana, Gledališča Koper, gledališča LABIRINT, gledališča Glej, Plesnega teatra Ljubljana, Pandur theaters, lutkovne skupine UŠ, lutkovne skupine Koruzno zrno, Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, ter pri animiranih filmih Zavoda No History, produkcijskega studia ZVVIKS in Bonobo studia s Hrvaške. predstave in filmi so prejeli mnoge nagrade, četudi je tehnologija lutkovnega snovanja večkrat prezrta ali odmaknjena.

foto: osebni arhiv

Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, velik opus sta avtorja ustvarila s Tomažem Pandurjem, sta tudi stalna sodelavca Matjaža Pograjca, Aleksandra Popovskega in drugih, njuna scenska glasba sega tudi na področje filma. Duo Silence sodeluje tudi z drugimi glasbenimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti.

foto: Aljoša Rebolj

Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, sodeluje z drugimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju glasbe Dua Silence, prihodnji teden pa k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti.

iz predstave Črni petek (koreografija, režija, ples Branko Potočan), foto Vukašin Šobot, savus.si

V današnjem Odru nadaljujemo in sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo prihodnjo sezono v slovenskih gledaliških inštitucijah. Danes predstavljamo dve lutkovni gledališči, to sta Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Pixabay

Vida Cerkvenik Bren je gledališka režiserka mlajše srednje generacije, ki jo je po končanem študiju in nekaj izkušnjah dela v gledaliških inštitucijah zanimal predvsem gledališki prostor, ki bi omogočal bolj neposreden stik med gledališkimi ustvarjalci in gledalci. S soustvarjalci so ustanovili KUD Ljud, skupino, ki se je pred dobrim desetletjem podala na pot iskanja oblik neposredne komunikacije in interakcije v obliki gledališkega dogodka, na ulicah, trgih, v čakalnicah, na letališčih in drugje. Svoje izkušnje z interaktivnim uličnim gledališčem je Vida Cerkvenik Bren, strnila v knjigi Why don’t we do it on the road – Zakaj ne bi tega naredili na ulici, osebni vodič po interaktivnem uličnem gledališču. Procesi, postopki, odnosi med ustvarjalci in občinstvom, ter posamezni performerski in uprizoritveni načini so v knjigi natančno opisani, razdelani in utemeljeni in knjiga je hkrati priročnik za ustvarjalce in gledalce. Več o vsebinah pa v naslednjih minutah v pogovoru z Vido Cerkvenik Bren ter Gregom Močivnikom, performerjem, ki v kolektivu Ljud sodeluje od začetka. Vabljeni k poslušanju!

ilustracija iz knjige Why don't we do it on the road, avtor: Robin Klengel

Igralka Damjana Černe je spregovorila o tem, kako živimo v državi, kakšen je oseben odnos do nje in kako jo gledališčimo.

O pretočnosti uprizoritvenih prostorov, uprizarjanju del slovenskih skladateljev, pa tudi o režiji sodobne opere, vključevanju mladih ustvarjalcev in razvijanju vsebin, ki so relativna novost v operni produkciji, se bo s Katjo Konvalinka, sopranistko in predsednico Slovenskega komornega glasbenega gledališča pogovarjala Saška Rakef.

Na fotografiji Katja Konvalinka v operi Dnevnik Ane Frank. Avtorica fotografije: Darja Štravs Tisu.

Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področja scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture. Gre za manifestiacijo, s katero deset dni živi vsa Praga, saj poleg osrednjega programa nacionalnih predstavitev v sekciji Države in regije, kvadrienale ponuja širok razpon umetniških dogodkov, site-specific projektov, pogovornih formatov in predstavitev študentskih dosežkov. Slovenija na kvadrienalu sodeluje sedmič. Instalacijo z naslovom Ukrivljen prostor je s sodelavci pripravila Barbara Novakovič Kolenc, ki je izbrala tudi sodelujoče avtorske projekte. V oddaji Oder vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Barbaro Novakovič Kolenc, posebno pozornost pa je pritegnilo tudi prostorsko in grafično oblikovanje slovenske predstavitve na Praškem kvadrienalu, več o tem pa bosta povedala arhitektka Vladka Ljubanović in oblikovalec Matjaž Wenzel.

Na Praškem kvadrienalu se v sekciji PQ pogovori predstavlja tudi program Ars, s projektom Daljave, v avtorstvu Saške Rakef Perko in tine Kozin, ki je bil izveden lani na Letališču Jožeta Pučnika. Vabimo vas k poslušanju!

Slovenski paviljon na 14. Praškem kvadrienalu, foto: muzeum.si

31. maja 1909 so v Slovenskem gledališču v Trstu krstno uprizorili dramo Ivana Cankarja Hlapci. Na dan stote obletnice je Slovenski gledališki inštitut izdal zbornik z naslovom Stoletje Hlapcev, zbirko razprav, pogledov na različne uprizoritvene vidike in režijskih zapisov. Hkrati je to tudi 100. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta, zbirke, ki je temeljna za beleženje slovenske gledališke zgodovine.

Namen zbornika Stoletje Hlapcev, ki ga je uredila Diana Koloini, je osvetliti zgodovino uprizarjanja Hlapcev, ki so poleg Cankarjeve komedije Za narodov Blagor njegovo najbolj pogosto uprizarjano dramsko delo. Knjigo otvarja prispevek Roka Andresa, z naslovom Sto let kritiške recepcije Cankarjevih Hlapcev, in to je tema današnje oddaje, v kateri se bomo z Rokom Andresom pogovarjali, pogovoru po dodali odlomke iz njegove študije. Vabimo vas k poslušanju!

Gostovanje Hlapcev v Parizu poleti 1956, vir: Ikonoteka SLOGI

Med najbolj minimalistične in komorne oblike gledališke umetnosti, ki prihajajo z Japonske, sodi kamišibaj. Pri nas ima interaktivno ustvarjanje dinamičnega sozvočja vse več privržencev.