Oder

Naš uprizoritveni prostor zaznamujejo zelo bogate, kakovostne in raznovrstne umetniške poetike, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij. Številne – kljub pogosto težavnim produkcijskim razmeram, ki segajo od finančne do prostorske podhranjenosti – slavijo visoko letnico delovanja. Med njimi je tudi ŠKUC-Gledališče, ki je dan pred iztekom leta 2019 vstopilo v dvajseto leto svojega delovanja. Pred mikrofon smo povabili njegovega umetniškega direktorja, režiserja Alena Jelena. V pogovoru bomo navedli nekatere značilnosti gledališča ŠKUC, govorili pa bomo tudi o širših izzivih delovanja na področju neodvisne umetniške produkcije.

Foto: Nada Žgank, predstava Rožnati trikotnik

»Lutka, osvobojena svoje figuralnosti in določujočih okvirjev, se transcendira v animirano entiteto, odprt medij raznih potencialov. S prelivnostjo v različna snovna stanja in umetniške oblike predstavlja sintezo raznolikih estetskih prijemov in tehnologije.«

Gre za citat uvodnika zadnje številke revije Lutka, v kateri so zbrani članki avtorjev, ki se ukvarjajo z različnimi možnostmi gledališča animiranih form, ki jih srečujemo v lutkovnih gledališčih. Gostje oddaje bodo Ajda Rooss, ki sicer umetniško vodi Lutkovno gledališče Ljubljana, Maša Jazbec, ki se med drugim ukvarja z raziskovanjem lutkovne umetnosti in zelo izstopajoča umetnika s prepoznavnima poetikama na področju performativnih in uprizoritvenih praks, tudi lutkovna ustvarjalca Tin Grabnar in Matija Solce.

O (ne)sistematičnem uprizarjanju, objavljanju, izobraževanju in strokovnem usposabljanju, pa tudi o stanovskem povezovanju dramatičark in dramatikov smo se pogovarjali z dramatičarko Kim Komljanec.

V grških helenističnih mestih kulturne vrednote predstavlja tudi gledališče, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi prof. dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča.

16. aprila 1919 se je v državi Washington v Združenih državah Amerike rodil Merce Cunningham, eden najvplivnejših koreografov 20. stoletja. Bil je prvi, ki je zagovarjal tezo, da lahko ples obstaja neodvisno od glasbe. Ples je razumel kot avtonomno, abstraktno umetnost, kot naključno gibanje v prostoru in času, ki ne govori o ničemer drugem kot o samem sebi. Cunningham je v svoji dolgoletni plesni karieri ustvaril več kot 150 plesnih koreografij in oblikoval gib za več kot 800 prireditev. O njegovi plesni zapuščini in vplivu na celotno umetnost 20. stoletja bomo v oddaji Oder govorili z dramaturginjo in plesno teoretičarko Andrejo Kopač.

Potenciali obrobnega komedijskega žanra

Oddajo oder tokrat posvečamo obrobnemu odrskemu žanru - stand-up komediji. Gre za popularno komedijsko zvrst, ki morda ne zahteva scensko in tehnično težavnih produkcijskih pogojev, se pa v različnih oblikah pojavlja tako v institucionalnih gledaliških predstavah, televiziji in serijah, zlasti pa v kontekstih popularne kulture. V studio gostimo izkušene stand-up komike Tadeja Toša, Boštjana Gorenca Pižamo in Lucijo Ćirović ter filozofinjo in teoretičarko Jelo Krečič.

Foto: IMDb

Ena izmed gledaliških predstav, ki je v zadnjem času v gledališče privabila publiko in jo navdušila, je predstava Ali: Strah ti poje dušo, nenazadnje je pred nekaj tedni, ko se je končalo Borštnikovo srečanje, režiser Sebastijan Horvat prejel tudi posebno nagrado žirije za umetniško gesto, poleg tega pa so predstavo ljubljanske Drame, ki je sicer postavljena v zapuščeno industrijsko halo, člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, izbrali tudi za najboljšo predstavo v pretekli sezoni. Prestava, ki ruši stereotipe in se loti kopice predsodkov na družbeni in osebni ravni, je sicer nastala kot gledališka adaptacija znamenitega filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gosta oddaje Oder sta Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabig Jug, igralca, ki sta za vlogi starejše osamljene vdove in priseljenca iz Maroka, med katerima vzplamtijo močna čustva, tudi prejela nagradi za igro. Pred pogovorom omenjamo še grand prix letošnjega srbskega festivala Bitef.

V tokratnem Odru bomo ponovili oddajo, ki jo je Petra Tanko pred dobrim letom posnela z ustvarjalci predstave "še ni naslova". Predstava je bila na letošnjem 54. Borštnikovem srečanju razglašena za najboljšo uprizoritev pretekle sezone. O posebnostih predstave, ki traja skoraj 10 ur bodo spregovorili igralci Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabljeni k poslušanju!

Likovna dela Mare Kralj, za katera velja, da so nastala »pod patronatom« njenega moža Toneta Kralja, čeprav se je hotela izviti njegovemu ekspresionističnemu vplivu, poznamo zelo slabo, saj so izgubljena, v zasebni lasti, redka pa počivajo v galerijskih depojih. Po bivanju v Parizu se je njen slog nekoliko osamosvojil, saj je postajal barvit, realističen, bolj mehek in topel, kot je bil pred tem. Zvedava umetnica, ki je prehajala od keramike in kiparstva do slikarstva, je moževi senci uhajala tudi s slikanjem na belo svilo z belgijskimi barvnimi svinčniki, najbolj pa je živela za lutkovno gledališče, saj je po letu 1952 likovno zasnovala več kot 230 lutk, številne med njimi je izdelala sama. Zato v oddaji Oder predvsem o njenih marionetah in mimičnih lutkah iz pene in ljubezni do ustvarjenih lutk.

Matjaž Loboda je denimo v starih zapisih našel besedilo, ki ga je zapisala Mara o sebi: “Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami kot prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega. Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.”

Poleg dramaturga in lutkovnega režiserja Matjaža Lobode bodo v oddaji z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sodelovale raziskovalke študijskega umetnostnozgodovinskega krožka »Spoznajmo svoje mesto in domovino«, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje: umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak in Mojca Slana.

Slovensko gledališče je profesionalno izredno razvejano ter na visoki ravni, posebej če poleg produkcije institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč upoštevamo še vso scensko umetnost, ki letno nastane na domačih odrih. Dobra priložnost za vpogled v tovrstno ustvarjanje je gotovo festival kot je Borštnikovo srečanje, ki je ta konec tedna prešel v osrednji, tekmovalni del. O izzivih in priložnostih slovenskega odrskega ustvarjanja, bodo v oddaji Oder spregovorili umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak, selektor 54. Borštnikovega srečanja Matjaž Zupančič in Nika Bezeljak, mlada režiserka KUD Moment. Oddajo je pripravila Brigita Mohorič.