Oder

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma si je mogoče ogledati predstavo 2020. Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Med trinajstimi igralci nastopa tudi Nina Ivanišin, članica ansambla Drame v Ljubljani, ki je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada za igralske dosežke v zadnjih treh letih. Tadeja Krečič jo je povabila pred mikrofon, razgovorili sta se o predstavi 2020, pa seveda o nagradah, filmskih vlogah in še marsičem.

Dvojni doktor Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik. Študijsko se posveča preučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, preučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Leta 1993 se je vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga leta 1997 končal, naslov njegove magistrske naloge pa je bil Slovenska karikatura 1869–1941 – pregled, gradivo in interpretacije. Leta 2000 se je vpisal na doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani; naslov njegove doktorske disertacije je bil Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti, podnaslov pa Pregled pesnikovih portretov, ilustracij njegovih del in karikatur od leta 1850 do konca 20. stoletja, ustvarjalni opusi posameznih pesnikovih upodabljavcev, zlasti opus Franza Kurza zum Thurn und Goldensteina, in likovna umetnost v Prešernovem času. Doktorski študij je končal julija 2005 in pridobil naziv doktor znanosti s področja umetnostne zgodovine. Leta 2012 je končal doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika – pomožna zgodovinska vira. Z ddr. Damirjem Globočnikom se je pogovarjal Milan Trobič.

Na fotografiji: karikatura Damir Globočnik, Aljana Primožič, 2014 (iz Arhiva Damir Globočnik)

»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.«

O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.

»Država uresničuje javni interes za kulturo tudi z registracijo samozaposlenih v kulturi v razvidu ministra, pristojnega za kulturo.« (Iz 24. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.)

O položaju samozaposlenih na področju uprizoritvene umetnosti se bo z dramaturginjo in prevajalko Barbaro Skubic pogovarjala Saška Rakef.

Posebnosti posameznih delovnih okolij in načinov dela na področju umetnosti in kulture prinašajo značilne vrste poškodb in obolenj. Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi, da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Pobuda za vzpostavitev slednje zasleduje zelo konkretna cilja: to sta sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitve tovrstnih sprememb. Več o tem v tokratni oddaji Oder, v kateri pozdravljam avtorja pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramskega igralca, slikarja in kiparja ddr. Borisa Mihalja, tudi predsednika Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

O prisotnosti igralcev na odru, ki ni konvencionalna ali pa običajna. O različnih vrstah komunikacije v gledališču, o plastenju in ne ilustraciji življenja na odru … o razstavljanju gledališča.

Pa tudi o odgovornosti ustvarjalca do zgodbe, ki se uprizarja, in do občinstva, ki uprizoritvi prisostvuje.

Avtor fotografije: Jaka Varmuš

Koprodukcijska predstava dveh slovenskih gledaliških hiš in Cankarjevega doma o kaosu, naključju, biotehnologiji, algoritmih, dataizmu in drugih motivih v Hararijevih delih.

Ustvarjanje na presečišču glasbenih, uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti; osvobajanje od vnaprej danih oblik, sintaks, ritmik in zvočnih spektrov; tveganje, živost, naključnost, nepredvidljivost, odprtost – s pravico do napake. Do procesno in raziskovalno naravnanih del.

To je le nekaj stavkov, s katerimi lahko orišemo ustvarjalni pristop kontrabasista, elektrofonika in skladatelja Tomaža Groma, ustanovitelja in programskega vodje zavoda Sploh. Z njim tokrat o pristopu k ustvarjanju, ki ga ne pogojujejo pričakovanja in konvencije, pa tudi ne številke (občinstva, produkcijskih enot, …), pa tudi o improvizaciji, delu z mladimi in še čem.

Tunel_foto: Jernej Babnik Romaniuk

»Vedno se mi zdi, da v radijski igri iščem prostor, širino za potovanje v svetove, ki so na meji z »realnim«, da iščem na nek način »subjektivno, senzorično izkušnjo«, ki bi povedala več, oz. da iščem »napako« v realnem svetu. S tega stališča so otroške radijske igre na nek način odličen material, ki pa je vendar na nek način »zamejen z neko varno linijo«, pove režiserka Ana Krauthaker, ki podpisuje tudi režijo radijske igre za otroke Ta pesem ozdravi ribo. Igro, ki je bila nominirana za prestižno nagrado prix Europa, je glasbeno opremil instrumentalist in skladatelj Luka Hočevar.

Ob primerih izbranih radijskih iger za otroke, pa tudi za odrasle, bomo z Ano Krauthaker in Luko Hočevarjem govorili o izzivih umetnosti, ki – v svetu, dominantno usidranem v vizualnem – ustvarja zgolj dražljaje, ki jih prevaja slušna pot. Govorili bomo o zvoku, glasu, besedi, glasbi, načinih poslušanja. Slišali pa boste tudi odlomke iz radijskih iger Ta pesem ozdravi ribo, O kravi, ki je lajala v luno in Srečen.

Na fotografiji z leve: Zoja Skoka, režiserka Ana Krauthaker, oblikovalka zvoka Sonja Strenar

vir: RTVSLO

foto:RTVSLO

Med Londonom, Tolminom in Ljubljano nastaja predstava Antigona. V mednarodni igralski ekipi, ki jo vodi režiserka Sanja Gregorčič, sodeluje tudi Gaja Višnar.

Antigona je prevod in priredba Jovanovićeve Antigone (Balkanska trilogija) v angleški jezik, z mednarodno zasedbo igralcev iz Italije, Amerike, Britanije in Slovenije. Zgodba sledi klasičnemu antičnemu mitu o bratomoru in prepovedanem pokopu brata izdajalca, le da je postavljena v zasedeno Sarajevo v čas krvave balkanske vojne. Kraljeva družina se skriva v zaklonišču, kjer si Kreon, Jokasta, Antigona in Ismena prepevajo stari jugo rok in kjer prerok Tejrezias napoveduje prihodnost iz straniščne kolibe. Predstava nastaja v spomin na vojne dogodke na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v trajen opomin, da je preteklo zgodovino nujno spoštovati in prenašati na nove rodove.

Mlado ustvarjalko Gajo Višnar je pred mikrofon povabil Alen Jelen. Beseda bo tekla tudi o življenju in delu slovenske igralke v New Yorku.

Na fotografiji: Gaja Višnar, igralka

Fotograf: Jordan Matter Photography