
Sign up to save your podcasts
Or


»Človek in prostor sta neločljivo povezana, ni enega brez drugega in med njima je vedno zgodba.«
V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL.
O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju.
Livija Pandur, gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka.
Livija Pandur je gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka, ki jo je zaznamovalo delo s svojim bratom, Tomažem Pandurjem. Pa ne zgolj v umetniških vidikih, tevmeč tudi v tem, da se ji je po bratovi tragični smrti odprla samostojna režiserska pot po različnih, prestižnih odrih in gledaliških hišah po vsej Evropi. S predstavo Alkestida, ki jo je lani režirala v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, so gostovali na letošnjem festivalu Ljubljana in ob tej priložnosti je Lidijo Pandur pred mikrofon povabila Martina Černe.
Koreografinja, pedagoginja in plesalka
V oddaji se bomo poklonili eminenci slovenskega sodobnega - izraznega plesa, koreografinji, pedagoginji in plesalki Lojzki Žerdin. Kot plesalka sodobnega plesa je nastopala v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin pa je delovala na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah, filmu, prireditvah in proslavah. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, med drugim z zlato plaketo Univerze v Ljubljani in zlato ptico. Lojzka Žerdin je s svojim pedagoškim delom na AGRFT pustila neizbriseno sled in sooblikovala številne dramske igralce. Lojzko Žerdin je pred mikrofon leta 2000 povabil Alen Jelen.
"Čas po ustavljenem javnem življenje, slišen kot debela plast konstantnega hrupa." (iz besedila Peskovnik .. pred iztekom)
Performans, ki zgodbo ustvarja na presečišču fiktivnega in realnega prostora … krajina okoli nas postaja scenografija … šumi našega vsakdana prodirajo v zvočno partituro in soustvarjajo umetniško delo … več o uprizoritvenih možnostih, ki jih geolokacijski večmedijski performans odpira v polju dramaturgije besedila, zvoka, prostora, v pogovoru z umetnico, arhitektko in scenografko Ireno Pivka in skladateljem ter intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom.
Vpogled v ustvarjalno razmišljanje enega največjih slovenskih režiserjev
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov.
V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija.
Edi Majaron o oblikovanju organiziranega zvoka – glasbe v lutkovni predstavi.
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,«
je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju.
Naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, glasbeni in gledališki nastopi
Pod umetniškim vodstvom Matije Solceta je tudi letos potekal Plavajoči grad. Če je v preteklih letih naseljeno skulpturo na dan obiskalo več tisoč ljudi, je bilo letos dovoljenih zgolj 400 obiskovalcev. Vendar organizatorjem in umetnikom, ki soustvarjajo to celostno umetnino, ni zmanjkalo ne navdiha ne poguma. Prelep naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, med in na katerih so nastopili glasbeniki, lutkarji in performerji z vsega sveta. Tematski okvir Zofijin svet se nanaša na zgodbo gospe Zofije, ki je živela v bližini. Za oddajo Oder, oddajo o sočasnem gledališču, smo pripravili pogovore z nekaj sodelujočimi umetnicami in umetniki. Po vrsti si sledijo: Barbara Stupica, Nika Rupnik, Helena Tahir in Andreja Benedejčič, Ana Žerjal, Marko Čeh, Matija Solce, Polona Pečan in Barbara Miše. Vabljeni k poslušanju!
Pogovor s prof. Miletom Korunom.
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem?
Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti.
»Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj.
S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
"Ko se pogovarjava o glasbi za predstavo, me Mitja vpraša, katere barve vidim." Mateja Koležnik
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Iz umetnosti želimo ustvariti silo spreminjanja življenja, ukiniti hočemo ločitev med poezijo in množičnimi komunikacijami; trgovcem hočemo odvzeti monopol nad mediji in ga podeliti vedežem in pesnikom. (Franco Berardi)
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
From the publisher's feed

0 Listeners