Oder

Kako odgovoriti na izziv »over the edge«, kako dejansko biti »čez mejo«, biti prek, onkraj, onstran, toda ne v pomenu izključenosti ali izvzetosti, temveč na podlagi zavestne odločitve o delovanju na »drugi strani«? Na drugi strani prevladujočega modusa produkcije umetnosti. In kaj naj bi pomenil izraz »druga stran«? Kaj so njene značilnosti, kakovost in konotacije, ima označba sploh smisel?

Avtor se s temi vprašanji ukvarja po eni strani prek kritike trenda “gradnje občinstva”, po drugi pa med refleksijo lastne izkušnje in performativnih strategij tandema Kitch, v katerem deluje. Med drugim predlaga tudi pristop na ravni ustvarjalne geste, ki jo imenuje performiranje želje, sklene pa z ugotovitvijo, da je onstran obstoječega neka neumetniška uresničitev nemogočega.

prizor iz performansa PopParty; koncept in produkcija: Kitch (2017).

foto: Nada Žgank

Začasni slovenski plesni arhiv je Rok Vevar, kritik in publicist na področju sodobnega plesa, začel graditi in oblikovati leta 2012, in sicer na svojem domu, v Šiški v Ljubljani. Projekt je v izhodišču zrasel iz avtorjeve lastne potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu. Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v Republiki Sloveniji niso samo prisotni, ampak izjemno aktivni in dinamični, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega vidika je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv. Z letošnjim marcem je bil Začasni slovenski plesni arhiv prenesen v varovanje v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Več o gradivih, ki jih hrani Začasni slovenski plesni arhiv in o arhiviranju kot umetniški praksi pa v pripovedi Roka Vevarja. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Nada Žgank

Anja Novak je igralka mlajše generacije, ki je od leta 2015 zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Predvsem v predstavah mi, evropski mrliči, Idioti, Človek, ki je gledal svet in Pasja procesija je v zadnjih treh letih ustvarila izrazite vloge, poseben igralski, pesniški in glasbeni izraz pa je našla tudi znotraj projekta Dviganje glasu. Za svoje magistrsko delo, z naslovom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, med drugim pa tudi Vesno za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad. Anja Novak je tudi pesnica, svoje pesmi tudi glasbeno interpretira. Njena besedila so kritična in nemalokrat tudi duhovita. Razmišljujoča mlada umetnica se je pridružila pogovoru v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Luka Kaše

Smo danes sploh še lahko humani?

Je eno od vprašanj, ki jih zastavlja predstava Metamorfoze 4: Črne luknje scenske umetnice in filozofinje Bare Kolenc. Koncept za predstavo je leta 2016 na prestižnem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen prejel glavno nagrado – Werkauftrag des Theatertreffen Stückemarkts, predstava pa je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška in gledališčem Schauspiel Dortmund.

O konceptu predstave se je z Baro Kolenc pogovarjala Saška Rakef.

Avtor fotografije: Radovan Jaušovec

“Ples je vselej lociran vmes – v neki pogoj skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko,” je v imenu ustvarjalcev predstave Chorus zapisal režiser Jan Krmelj, o vsebinsko-oblikovni zasnovi pa naslednje:

»Izkušamo specifično meditacijo. Morda zveni naivno, a to, kar nastaja, je prosto vsakršne informacijske navlake. Ni vira: vir je Chorus sam. Vstopamo v organizem, za katerega se zdi, da je predtragiški – v njem forma še ni bila ločena od vsebine. Ples in gib še ne vsebujeta razmika. Je čas pred Razliko. Pred Tragedijo. Pred disfunkcionalnostjo. Prisotne so sledi. Pričamo sledem prihodnosti.«

Predstava Chorus, ki je nastala v produkciji Kina Šiška v okviru projekta Kulturni evro, je bila premierno uprizorjena lansko jesen. Zaradi njene posebnosti in ker kmalu sledijo ponovitve, se bomo o njej pogovarjali s plesalcema in koreografoma Žiganom Kranjčanom in Gašperjem Kunškom. Vabimo vas k poslušanju!

Foto: Urška Boljkovac

Josef Nadj, sloviti evropski koreograf in plesalec, katerega dela smo že nekajkrat videli na slovenskih odrih, svoje novo delo z naslovom Mračna zveza (po Canard Pekinois) ustvarja s skupino EnKnapGroup. Kratko frazo, kot jo je poimenoval koreograf, je s plesalci EnKnapGroup ustvaril lani in videli smo jo v dvojnem plesnem večeru koreografij Trishe Brown in Josefa Nadja. Predstava se je iz kratke fraze razvila v celovečerno predstavo. Ob tej priložnosti smo se z Josefom Nadjem srečali v Centru kulture Španski borci in se pogovorili o njegovem načinu dela in življenja. Vabimo vas k poslušanju!

Foto: Andrej Lamut

V Kranju poteka 48. festival Teden slovenske drame. Festival se bo končal v nedeljo, 8. aprila, s sklepno slovesnostjo, na kateri bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Gre za nagrado, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo že od leta 1979. Nagrade, pa tudi nominacije za nagrado skupaj z vsakoletnimi utemeljitvami strokovnih komisij, so pomembne na več ravneh. Nagrade in nominacije so pomembno priznanje avtoricam in avtorjem, izbor na natečaj prispelih besedil vsako leto ponuja možnost za refleksijo obstoječih gledaliških praks in pristopov k pisanju za gledališče, pri čemer festival kot celota z različnimi mehanizmi, med njimi je tudi že tradicionalna delavnica dramskega pisanja, pomembno prispeva k razvoju in vidnosti slovenske dramatike in ne nazadnje ponuja zanimiva izhodišča za premislek slovenske gledališke ustvarjalnosti v kontekstu mednarodnih sodobnih gledaliških trendov.

V tem kontekstu je v letošnjem programu Tedna slovenske drame zelo zanimiva tudi osrednja tema delavnice dramskega pisanja, in sicer spreminjanje hierarhije v ustvarjalnem procesu, ki je dramatična snov. Kaj nam to razumevanje pisanja za gledališče govori o sodobni gledališki praksi v slovenskem in širšem prostoru? Kaj nam o sodobnih gledaliških praksah pove vsakoletna zbirka besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma? In ne nazadnje, kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma, ki je opredeljena kot nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo?

Pred mikrofon smo povabili mentorja delavnice dramskega pisanja Mateusza Atmana, predstavnika mlajše generacije poljskih dramskih in gledaliških ustvarjalcev, Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, in dramaturga, gledališkega publicista in kritika Blaža Lukana. Z njimi sem se pogovarjala Saška Rakef.

Matjaž Farič, ki ga dobro poznamo kot koreografa, plasalca ter umetniškega in produkcijskega vodjo uveljavljenega mednarodnega festivala sodobnega plesa Fronta, zadnjih nekaj let, po dokončanem študiju gledališke in radijske režije, vse več režira na slovenskih odrih. v Slovenskem mladinskem gledališču, Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor, Stalnem slovenskem gledališču Trst in drugje, njegovo zadnje delo pa je nastalo v ljubljanski Operi, in sicer pravljična opera Lepotica in zver. Ob tej priložnosti smo Matjaža Fariča povabili pred mikrofon oddaje Oder. Vabimo vas k poslušanju!

iz predstave Lepotica in zver, SNG Opera in balet Ljubljana, 2017/18, foto: Darja Štravs Tisu

Teatrologinja Dr. Bogomila Kravos je odlična poznavalka tržaškega gledališča in še več: z njim je odraščala, zorela, ga spremljala in mu posvetila kar nekaj let svojega raziskovalnega dela. O njenem poznavanju in ljubezni priča tudi knjiga z naslovom Aplavz. V njej je avtorica rešila pozabe igralke in igralce, ki so soustvarjali tržaško gledališče v letih po drugi svetovni vojni, skratka, od leta 1945 do 1965 in še nekoliko čez. V pogovoru z Markom Goljo je predstavila nekatere igralske usode, pojasnila je tudi na pogled nekoliko izmuzljiv koncept tržaškosti, obudila spomin na Jožeta Babiča ter nam tako približala gledališče, ki je pomembno obogatilo ne le slovenski kulturni prostor. Kot dokaz o živosti in živahnosti tržaškega gledališča pa je tudi odlomek iz predstave Dva bregova Antona Leskovca in v Babičevi režiji. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.

(Foto: Robert Šabec/Dnevnik)

V gledališču Glej bo te dni zopet na sporedu predstava Orgija, zadnji del trilogije, ki jo soustvarjajo Urška Brodar, Jure Novak in Katarina Stegnar. V tej trilogiji se ustvarjajo različne pozicije gledalca kot sodelujočega v predstavi, pri tem, ko avtorji tudi tematsko načrtno brišejo meje med javnim in zasebnim, da bi gledalce spodbudili k zavzemanju stališč glede na vprašanja, ki jih v posameznih predstavah odpirajo. K pogovoru v studio smo povabili Jureta Novaka, ki bo projekt – trilogijo – podrobneje predstavil v njeni celovitosti in posameznostih. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Nada Žgank