V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15).

V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke.

Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost.

Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila.

Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal.