pastir.si

Štiriintrideseta nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva - Duhovnik Simon Potnik, 23. 11. 2025

Triintrideseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 16. 11. 2025

Nedeljska pridiga, v živo iz cerkve Sv. Elizabete.

Dvaintrideseta nedelja med letom - zahvalna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 9. 11. 2025

Ob spominu posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki je mati in glava vseh cerkva, obhajamo resnico, ki presega zidove, to je resnico o tem, kdo smo mi in kje prebiva Bog? V evangeljskem odlomku Jezus v Jeruzalemu izžene prodajalce iz templja. Pokaže nam, da je nedopustno, da je Bog potisnjen v kot. Jezus pravi, da bo tempelj, ki ga naj podrejo, postavil v treh dneh. Govori o templju svojega telesa.

Apostol Pavel nas opominja, da smo mi božja zgradba, božji tempelj in da Sveti Duh prebiva v nas. Edini temelj, ki šteje, je Jezus Kristus. Cerkev je kraj, ki nas hrani pri viru življenja in da bi to življenje ponesli v svet. Poklicani smo, da prinašamo ozdravljajočo vodo. Ali v srcu, ki je tempelj svetega duha, delamo tržnico? Ali je moje srce sveto? Cerkev je skupnost ljudi. Negovati moramo svetost in lepoto žive Cerkve. Poklicani smo k osebni posvetitvi in spreobrnitvi, da živimo kot božja zgradba in da se preko nas pretaka oživljajoča voda. Naj bo božji tempelj svet in taki bomo mi.

Spomin vseh vernih rajnih - Duhovnik Simon Potnik, 2. 11. 2025

Včasih se zdi, da je govor o smrti preveč tih, kot da nas je strah besede, ki zveni dokončno. Vera nas pa vabi, da pogledamo preko tega praga, z zaupanjem.

V stavku današnjega evangelija: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,” je vsa teologija cerkve in vsa  moč odrešenja. Krščanskega upanja ni brez osebne izkušnje, da smo ljubljeni. Mnogo ljudi izgubi vero, ker si ne dovoli verjeti, da jih Bog ljubi. Mnogi, ki so izgubili svoje drage, nosijo v sebi tiho rano, a vera nas uči, da se ljubezen ne konča, ko izgubi zemeljski stik. Ko molimo za naše rajne ne obujamo preteklosti, ampak utrjujemo občestvo svetih. Ko pri evharistiji izgovarjamo: “In tvoje vstajenje slavimo”, se spominjamo, da vera v življenje ni teorija, ampak resničnost. Naj v nas preveva mir tistih, ki vedo, da jih Bog nikoli ne bo zavrgel.

Vsi sveti - Duhovnik Simon Potnik, 1. 11. 2025

Na praznik vseh svetih se nebo približa zemlji. Bela oblačila množice, ki stoji pred jagnjetom niso znak popolnosti, temveč očiščenja. Jezus na gori govori o blagrih. Ubogi že tukaj doživljajo predokus nebes. Svetost ne prihaja iz zunanjih uspehov, ampak iz dotika Boga, iz srca. Blagor tistim, ki niso polni samih sebe, ker v njih Bog najde prostor.

Svetniki niso nadljudje, ampak, ljudje tihe dobrote, ki so Bogu dali prostor, da jih je preoblikoval. Papež Frančišek pravi, da svetost ni rezervirana za izbrane, ampak za tiste, ki hodijo sredi sveta z ljubeznijo v srcu. To je klic, ki odzvanja v vsakem srcu. Sveti Janez Pavel II. pa pravi,  da so svetniki  ljudje, ki so se vedno znova dali dvigniti božjemu usmiljenju.

Ko se danes spominjamo vseh svetih, upoštevajmo, da jih Bog ni dal zato, da bi jih občudovali, temveč zato, da bi jih posnemali. Njihov zgled je kot luč na poti, ki ne zaslepi, ampak usmerja.

Trideseta nedelja med letom - Žegnanjska nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 26. 10. 2025

Žegnanjska nedelja je praznik domače cerkve – spomin, da je v kraju svet prostor, kjer prebiva Bog. Cerkev pa ni le stavba, temveč tudi mi sami – živi tempelj Svetega Duha, posvečeni za molitev, spravo in hvaležnost.

Božja beseda nas uči, da Bog posluša ponižnega. Molitev siromaka prebode oblake, zato so vrata cerkve vedno odprta za ranjene in iskalce Boga. Evangelij predstavi farizeja, ki se hvali, in cestninarja, ki ponižno kliče: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Uslišan je ponižni.

Apostol Pavel ob koncu življenja pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« To je tudi naše žegnanje – živeti kot tempelj Boga in ostati zvest. Žegnanjska nedelja nas vabi, da se vprašamo: s kakšnim srcem prihajamo v cerkev? Naj bo naš odgovor hvaležnost za hiše molitve in prošnja: »Gospod, naredi tudi iz mojega srca živi tempelj, ponižen, hvaležen in odprt za tvojo milost.«

Devetindvajseta nedelja med letom - Misijonska nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 19. 10. 2025

Vztrajna molitev in vztrajna prošnja, to je skupno v današnji Božji besedi Mojzesu in vdovi. Mojzes z dvignjenimi rokami podpira Izraelce v boju. Ko mu roke omagujejo, mu jih podpirata Aron in Hur.

Nihče ne zmaga sam. Vera ni zasebna stvar. Cerkev je mreža ljudi, ki se držimo za roke. Misijoni rastejo iz solidarnosti, molitve, daru, majhne žrtve.

Vdova v evangeliju je brez moči in zaščite, pa vendar zmaga zaradi svoje vztrajnosti. Tako tudi Bog prisluhne svojemu otroku, ki k njemu kliče noč in dan. Vera ni čustvo, ampak zvestoba, ki se hrani v molitvi in se pokaže v dejanjih.

Misijonska nedelja nas spominja, da se misijon začne tukaj, v družini, v župniji, v službi. Vsak kristjan je poslanec. Misijon zdaj je v tem, da ne obupamo; da kot Mojzes vztrajamo z dvignjenimi rokami, da kot vdova ne nehamo trkati na vrata, da kot Pavel vztrajamo v besedi in da kot sveta Terezija Deteta Jezusa v vsakem dejanju pustimo sledi ljubezni.

Osemindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 12. 10. 2025

Kako kaj gre molitev? Nikar ne podcenjujmo molitve, tudi, če se zdi, da po njej ne ostaja nič. Tudi s prijateljem nisi zaradi koristi, temveč zaradi prijateljstva. Tudi v prijateljstvu z Bogom ne išči koristi, temveč le moli, bodi z Njim in nič ne pričakuj.

Evangelij nam danes predstavi prizor, ko deset gobavcev kliče Jezusa, vsi so uslišani, le eden pa pride in se zahvali. Jezusa ne osrečuje to, da ga slavimo, ampak to, da smo srečni. Hvaležnost nas dela žive, obrača pogled k Dobremu. Hvaležnost mora prerasti v vero, da dar ne postane izgubljena priložnost. Hvaležno srce zmore spoznati, da je vse dar, življenje, vera in celo križ. Zato je hvaležnost, najgloblja oblika vere. To je vera, ki ne le prosi, ampak tudi  slavi. Bogu hvala.

Sedemindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 5. 10. 2025

Če bi imel tri prošnje – koga bi prosil? In ali še verjamem, da sem uslišan? Božja beseda nas vabi: »Gospod, pomnôži nam vero!« Apostoli so vedeli, da brez nje ne morejo nositi poslanstva. Tudi naša vera je pogosto le udobna vera praznikov, zato je ta prošnja tudi naša. Habakuk kliče: »Doklej bom klical in ne boš poslušal?« A Bog odgovori: »Pravični bo v svoji veri živel.« Vera ni čarovnija, ampak dih, ki nas ohranja tudi v stiski.

Jezus pokaže na gorčično zrno: vera je majhna, a živa in zvesta, hrani pa se v molitvi. Rožni venec je prav takšna molitev: zrnce za zrncem, skrivnost za skrivnostjo. Je molitev ubogih, preprostih in vztrajnih, ki zdravi srce in nas odpira bližnjemu. Slomšek pravi: »Rožni venec je veriga, ki veže srce k nebu.« To je veriga svobode – kdor je povezan z nebesi, ga zemlja ne more zlomiti. Naj bo zato naša prošnja v mesecu rožnega venca: »Gospod, pomnôži nam vero,« da bomo ljubili, vztrajali in služili kot tvoji preprosti služabniki.

Šestindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 28. 9. 2025

V evangeliju srečamo bogatega moža in revnega Lazarja. Bogataš se je tako poistovetil z bogastvom, da mu ni ostalo nič, niti ime. Lazar pa dobi ime po Jezusovem prijatelju. Vsak ubogi je Jezusov prijatelj in vsak revež mora imeti ime prijatelja. Greh bogataša je brezbrižnost, ni videl ubogega Lazarja, ga ni opazil. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Bogataš je Lazarju odrekel obstoj. Med bogatašem in Lazarjem je nastal prepad. Bog je tam, kjer je ranjen človek.

Pekel se začne tukaj, v naših brezsrčnih izbirah. Nebesa se začnejo tukaj, ko znamo premostiti prepade. Slomšek je znal premostiti prepade med bogatimi in ubogimi, med učenimi in preprostimi, med narodi in jeziki. Njegov rek se glasi: V nebesa se ne pride z gosposkimi čevlji, ampak z dobrimi deli. Življenje nas spreobrača. V ranjenih Lazarjih je Bog, v ranljivih ljudeh na pragovih naših mest in vasi. Kdor gradi most do Lazarja, gradi most do Boga.