Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Heb 10,32-39

Psalm: Ps 37,3-4.5-6.23-24.39-40

Evangelij: Mr 4,26-34

Vrstica iz evangelija: »Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej vse razlagal« (Mr 4,34)

Berilo (Heb 10,32-39)

Bratje, spominjajte se prejšnjih dni, v katerih ste razsvetljeni prestali velik boj v trpljenju: zdaj v sramoti in stiski stavljeni v zgledovanje, zdaj tovariši tistih, katerim se je tako godilo. Tudi z ujetniki ste imeli sočutje in z veseljem ste prenesli zaplenitev svojega imetja, vedoč, da imate boljšo in neminljivo posest. Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo: »Še malo, malo, in prišel bo, kateri mora priti, in ne bo odlašal. Moj pravični pa bo živel iz vere. Če se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Mi pa nismo izmed tistih, ki se v svojo pogubo odtegujejo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da si tako rešijo življenje.

Psalm (Ps 37,3-4.5-6.23-24.39-40)

Upaj v Gospoda in delaj dobro

pa boš prebival v deželi in užival varnost!

Imej veselje v Gospodu

in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.

Izroči svojo pot Gospodu,

upaj vanj in on bo storil!

Dal bo, da zasije kakor luč tvoja pravičnost

in tvoja pravica kakor opoldanska jasnina.

Gospod utrjuje korake pravičnemu

in njegova pot mu je všeč.

Četudi pade, ne obleži,

Gospod mu namreč podpre roko.

Rešitev za pravične pride od Gospoda,

ki je njihovo pribežališče v stiski;

Gospod jim pomaga in jih rešuje,

ker se zatekajo k njemu.

Evangelij (Mr 4,26-34)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.