Bog se ne razodeva nečimrnim, oholim ljudem napihnjenih misli – še manj krivičnim, zlobnim, nečistim.

Razodeva se tistim, ki so krotki, ponižni, pošteni.

Onim se odpira, ki ga ljubijo in želijo, da bi ga vsi ljubili.

Kajti ti, pa čeprav odrinjeni in brez družbenega pomena, so krepostnega srca.

Takim so Božja sporočila položena v naročje in pravične duše jih zaznavajo.

Nanje se odzivajo z vzornim, odgovornim, lepim življenjem.

Svetu prinašajo modrost in mir.

Spravo in usmiljenje.

Dostojanstvo in hvaležnost.

V svojem bistvu je Jezusovo delovanje v svetu nasprotje tistega, kar bi pričakovali.

Rodil se je v hlevu, ni iskal svetne slave, nabiral prijateljev brez odlik.

Prenavljal je življenje od znotraj, iz propadlih človeških src.

Stopil je na križ, da bi uničil greh – naš greh.

Izbral je krotkost kot sredstvo zanesljive zmage.

Kot sklenitev večne zaveze.

Zatrjeval je, da nimamo življenja, če se ne odpovemo sebi in ne hodimo za Križanim.

Vse v Božjem načrtu ni le presunljivo, ampak predvsem presenetljivo.

Kajti vedno znova ugotavljamo, da naš razum ne more dojeti obsežnosti odločitev, ki prodirajo iz Božjega razuma – in da smo le takrat res racionalni, ko razmišljamo s srcem.

Nasprotja, kot jih vidi svet, postajajo pri Jezusu vogelni kamni nove ustave.

Ljubezen, dozdevno nemočna, je na koncu, proti vsem pričakovanjem, zmagovita.

Iskati Boga sredi tako zahtevne duhovne geometrije je naporno.

Moramo se namreč otresti logike sveta, da bi bili dovzetni za razumevanje Božjega.

In šele ko dopustimo, da nas nebeška spoznanja preoblikujejo, smo na poti, da najdemo Boga.