Svet ima svoje idole.

Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha.

Idoli so rekorderji.

V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši.

Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa.

Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost.

Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos.

Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo.

Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja.

A na koncu je še tako velik idol pozabljen.

Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega.

Slava in čast novemu prvaku!

Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo.

Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina.

Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet?

Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega?

Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt.

Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma.

In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja.

Svojega življenja.