Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?