Manj je več.

Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni.

Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine.

Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več.

Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije.

Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka.

Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada.

Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela.

Tako pa sili v svet kot nadloga.

Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega.

Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva.

Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja.

Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru.

Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu.

Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti.

Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost.

Skrajnost pa nikoli ni dobra.

Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo.

Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani.

Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast.

Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih.