Odpovedovanje je zahtevna notranja drža.

Mogoče je celo najzahtevnejša, kar jih pozna človeško srce.

Namesto da bi okusili svobodo vsakršnega predajanja, se omejujemo.

Zakaj?

Le komu v korist?

A dvom nad samoomejevanjem ni na mestu.

Mora biti, ker je vzgojno in zdravilno.

Gradi plemenitost.

Saj požrešnost ni le telesna kategorija, temveč predvsem duhovna kategorija neobvladanja.

Ta ne pozna meja.

Noče jih imeti.

Zase želi svobodo, odločitev po meri hrepenenja.

Osebne poželjivosti.

Vendar izživeta strast ne prinaša sreče.

Ko se uteši, zna biti ravnodušna.

A bolj verjetno je, da ostaja pohotna.

Odpovedovanje – to je njegova vrlina – ne trati telesnih moči, zbira jih.

Daje prodornost umu, ki se napaja iz moči notranjega miru.

Nastopa s pokončnostjo prepričljivega, v sebi skladnega in zadovoljnega človeka.

Čar odpovedovanja je v tem, da smo, ko tako živimo, na voljo Božjim spoznanjem.

Zahrepenimo po Jezusovi pričujočnosti.

Saj mu sporočamo, da smo krepostno pripravljeni na srečanje z njim.

Odpovedovanje je tako zanesljiva pot do Božjega srca.

Pravzaprav je edina pot do svetosti.