Vsak človek je na začetku življenja nepopisan list. Njegovo zgodbo sestavljajo besede zemeljskih prigod in osebnih izkušenj. Čim več jih je, tem več ima življenje povedati o človeku. S samopodobo je podobno. Ničesar nam ne govori, ko začnemo živeti. . Ko pa se v nas krepi moč zavesti, raste tudi samopodoba. Če imamo srečo, da odraščamo v urejenih družinskih razmerah, postajamo hrabri, ustvarjalni, samozavestni. Če pa postreže življenje predvsem z bridkimi izkušnjami, smo negotovi, ranjeni, prizadeti. Zakopleksanost -kot posledica dolgotrajnega nalaganja negativnih informacij – je znamenje zavrnitve. Nesprejetosti. Na koncu mislimo o sebi slabo, ker to počno drugi. Podzavestno pristanemo na svojo manjvrednost ali celo nevrednost. Kadarkoli bi bilo potrebno, da se postavimo zase, omagamo. Iščemo zasilne izhode, okamnimo, jezik se zapleta, polašča se nas nelagodje. Najraje bi skočili iz svoje kože, a je pripeta na kosti in se je ne da sleči. Razočarani smo nad svojo lastno neustreznostjo, nad nemočjo, ki nas preveva, tudi ko drugi tega ne zaznavajo. Ko je samopodoba na tleh, je ni mogoče pobrati, ker kljubuje fizikalnim zakonom materije. Kajti kot nematerija predstavlja – obtežena – le težo utesnjenosti, zaprtosti. Te ni mogoče odpraviti z ukazom, ampak jo zmore izničiti Bog; on lahko prežene sile zla, ki sedijo človeku za vratom. Ker nas je dobri nebeški Oče ustvaril po svoji podobi, se v naši samopodobi vedno tudi skriva sprejemanje božjega v nas. To je glavni razlog, zaradi česar je dobro in prav, da smo pokončni, čeprav nemara čutimo pomanjkanje samozavesti.